KULTURNA POLITIKA V SLOVENIJI

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1997, 395 strani.

Izid pričujoče knjige z osnovnimi tezami in analizami kulturne politike je bil tudi iztočnica za začetek razprave, celo nacionalne razprave o kulturni politiki v Sloveniji (v nadaljevanju KPS), ki se je v sodelovanju s Svetom Evrope dogajala 24. in 25. oktobra v Cankarjevem domu. Mnogi govoreči na konferenci so dejali, da prepotrebno, a zato v hitrem pritrjevanju ni bilo nič manj bojazni, strahu, negotovosti. Pač, kultura - tu pojmovana ozko, rigidno obravnavana in razčlenjena na tri glavna področja, na varstvo kulturne dediščine, kulturno ustvarjalnost in kulturno transmisijo - je med zadnjimi področji, kjer veljajo "stara razmerja", to naj bi bilo že po definiciji progresistične mentalitete in naglašenih sprememb (v notorični "tranziciji") slabo.

Problem obeh dogodkov, namreč izida knjige in konference, je v tem, da je (bilo) mnogo lažje slediti prvi in njenima dvema integralnima deloma, Nacionalnemu poročilu o KPS, katerega avtorja sta Vesna Čopič in Gregor Tomc, in Poročilu evropske strokovne skupine o KPS, ki ga je podpisal njen član, poročevalec Michael Wimmer, kot pa fragmentirani razpravi, partikularistično motiviranim referatom govorcev in bolj redkih govornic, kulturnih birokratov, ustvarjalk, državnih kulturnih uslužbencev, kustosov, esejistk in gostov podobnih pedigrejev iz Evrope, "prve" in "druge". Ali drugače, kolikor knjiga z razčlenitvijo različnih kulturnih politik v Sloveniji, o tem, kako "so javne oblasti posegale na področje kulture in kakšen je bil njihov odnos do kulture", ravno skozi prizmo "evropske korekcije" ponuja nastavke za oblikovanje proaktivne kulturne politike, jih je sama razprava sproti spodbijala, se postavljala v bran tej ali oni branži in na koncu pristala, če smo dovolj zlobni, na vnaprej znanem: namreč, da je nova konsistentna KPS potrebna. S tiho podmeno, da si o tej konsistentnosti katerikoli segment kulture, cehovska združba ali tavajoči individualist-ustvarjalec, misli svoje (beri: skrbi ga za sedanje "privilegije" ali misli na možne na novo pridobljene).

Ko je pred leti na enem izmed od vsesplošne družbene amnezije že nažrtih simpozijev Novega rocka o alternativni kulturi takratni kulturni birokrat ljubljanske kulturne skupnosti Jože Vogrinc podal eno možnih "definicij kulture", smo se duhovitemu dovtipu vsi prisrčno krohotali. Definicija je bila približno tale: kultura je tisto, kar se znajde na plačilni listi kulturnih skupnosti. Če je dinarje dobil vokalnoinstrumentalni ansambel Otroci socializma, je bil s tem družbeno (državno) verificiran kot kultura, vendar je bil toliko manj kultura od, spet hipotetično, orkestra Slovenske filharmonije, kolikor manj dinarjev je dobil. V novoformiranem tolarskem stanju ni nič drugače. Torej enako slabo ali slabše.

Ena od prioritet KPS je, da razsuje dominantni tradicionalni kulturni normativizem, ki ga v dikciji evropskega poročila razberemo v hipotezi, da je "bila v regionalnem kontekstu osemdesetih kultura bolj živa kot v fazi konsolidacije države v devetdesetih". Kaj pa je v kulturni sferi prinesla konsolidacija države: predvsem stanje stvari, ko so "umetniki in kulturni delavci, ki jih zaposlujejo kulturne ustanove, med najbolj privilegiranimi zaposlenimi v Sloveniji". Statistično to pomeni, da delovanje kulturnih ustanov (s statusom javnih zavodov) kot osrednja točka državne kulturne politike najprej in predvsem požre tistih 70 odstotkov in več javnih sredstev, namenjenih kulturi, ki grejo torej za plače, gradivo, delovne stroške in vlaganja. Kulturne ustanove z zagotovljenimi rednimi sredstvi za redno delovanje zraven konkurirajo še neodvisnim ustvarjalcem in pobudam za financiranje posebnih programov. To v splošnem pomeni, da se ob deležu lokalnih skupnosti (občin), ki spet financirajo predvsem lokalne kulturne institucije, resnična konkurenca za programe, torej neinstitucionalni preostanek, sprevrača v "ne boj, mesarsko klanje". A le v tem preostanku se dogaja aktivna kulturna politika.

Ker je problematika zares kompleksna - knjiga nam v svoji razčlenitvi to ponuja kar se da pregledno, kulturbirokratski latovščini, preobloženim statistikalijam in številnim tiskovnim napakam navkljub -, je neizogibna iztočnica KPS vendarle Unescova norma deleža nacionalnih sredstev za kulturo v bruto domačem proizvodu, torej delež 2 odstotkov javnih izdatkov in porabe gospodinjstev. Delež se v zadnjih letih giblje tam okrog 0.8 odstotka, to po mnenju "Evropejcev" niti ni tako slabo, mi pa pravimo, da je, ker stanje stvari kaže, da bo tako ostalo tudi v bodoče. Avtorja knjige z evropskimi poročevalci vred zato sugerirata strukturne spremembe v KPS, zgoščene v terminih: razdržavljenje, privatizacija, decentralizacija, modernizacija kulture, s konsekvencami v deinstitucionalizaciji kulture, večjem izpostavljanju kulture trgu, ustreznih davčnih spodbudah, skrbi za infrastrukturo, vzpostavitvi ravnovesja na področju financiranja kulture. Pokrivalo, nekakšen deus ex machina, je kajpada še nesprejeti (konsenzualni) nacionalni kulturni program.

Da se ne bi preveč zapletali, se bomo na kratko posvetili glasbenemu področju, naši muski, kjer je razmerje med sredstvi za redno dejavnost in projekti v proračunu katastrofalno. "Glasbena in plesna dejavnost" je med vsemi področji najbolj "podržavljena". Zanjo, za vodilne ustanove, orkestre, opere, zbore gre tako rekoč 90 odstotkov, to je "eden največjih deležev v Evropi". Trdovratni tradicionalizem kljub stalnemu drezanju drugačnih glasbenih praks - ki so, mimogrede, prej obravnavane v razdelku "medijska kultura" ali "ljubiteljska dejavnost" (zato ima Brecljeva šamanska skupnost tako prav, ko teži bodočemu skladu za ljubiteljske dejavnosti in Ministrstvu za kulturo skupaj) - blokira kakršnokoli kvalitativno spremembo v glasbenem polju. Soočenje z mednarodnim trgom je boleče, razen za nekaj genialcev, ki tako ali tako niso državni uslužbenci. Izvedenska skupina Ministrstva za kulturo takole na oko v okviru sredstev za programe in projekte "upravlja" z manj kot 10 odstotki sredstev, to pomeni, da aktivne kulturne politike na glasbenem področju tako rekoč ni, pa še ta je intonirana "elitniško". Če pošpekuliramo, vokalnoinstrumentalni ansambel Srečna mladina ima proti mariborski operi manj šans, da je verificiran kot (glasbena) kultura, kakor deset let prej Otroci socializma. Če pa neka moderna skupina ustvarjalcev širi meje "glasbenega, plesnega in vizualnega", recimo, da gre za godalni kvartet, ki ob video inštalaciji, treh plesalcih in interaktivni povezavi s sorodno skupino v Berlinu "prebija" prostorske meje, bo takšen projekt najprej v postopku evaluacije naletel na rigidno zamejevanje "kulturnih dejavnosti" (je to glasba, ples itd.?) in bo morda padel pod razdelek "medijska kultura", kamor se uvrščajo neuvrščeni, "netradicionalni" in celo "eskperimentalni".

Na konferenci o KPS je v tej smeri debatiral Rajko Muršič, ki je sprožil pereče vprašanje zagotavljanja in vzpostavljanja infrastrukture za kulturno dejavnost, za participacijo mladih v kulturi. Skliceval se je na mednarodne raziskave, ki postavljajo standard klubskih večkulturnih, multimedijskih centrov, in ugotovil, da bi v Sloveniji po teh normativih (1 center na 10.000 prebivalcev) potrebovali 200 takšnih centrov. Prisotni sogovorci, ki so modrovali o "nacionalni substanci" in "slovenski kulturni identiteti", so ga le debelo gledali.

Knjiga o KPS je izjemno koristno branje. Vsem kulturnim praktikom, državnim uslužbencem in marginalcem, privatnikom in ljubiteljem, lahko postane nepogrešljiv priročnik v kandidaturah za "programske odstotke" iz javnih sredstev za financiranje kulture. Zaloga argumentov "za" in "proti" je ogromna. Zatorej terja prefrigano utilitarno branje. O njenih učinkih v očitno začeti javni razpravi o novi KPS pa lahko za zdaj le ugibamo. Začenja se evidenca ugovorov, napadov, polemik...

Ičo Vidmar