ERIC BIBB and NEEDED TIME

Good Stuff

(Opus 3, 1997)

Najbrž je nenavadno, da ena od letošnjih najbolj razveseljivih plošč akustičnega bluesa - naj bo ta oznaka še tako približna - prihaja s severa Evrope, točneje s Švedske, kjer je pri založbi Opus 3, ki je skoraj sinonim za odličen in predvsem zelo naraven zvok, ameriški pevec, kitarist in zlasti odlični avtor Eric Bibb izdal svojo drugo ploščo. Kar takoj lahko dodam tudi to, da je veliko boljša od prve.

Plošča Good Stuff ima zelo posrečen naslov, saj prinaša natanko to, na kar namiguje: po eni strani obilno mero žlahtne afroameriške glasbe na presečišču akustičnega bluesa, gospela, soula in celo zydeca, po drugi pa odlične, večinoma avtorske skladbe Erica Bibba z navdahnjeno pevsko izvedbo ter izvrstno muziciranje švedskih glasbenikov in pevcev, združenih v zasedbi Needed Time, s producentom in sijajnim bottleneck kitaristom Göranom Wennerbrandtom. Nič čudnega torej, da je mladi Bibb, ki je sicer doma iz New Yorka, njegov oče pa je manj znani folk pevec Leon Bibb, ki ga je že zelo zgodaj seznanil s »pravimi« glasbeniki, na podlagi plošče Good Stuff podpisal pogodbo z eno izmed velikih založniških multinacionalk.

Od vsega najdragocenejše je gotovo dejstvo, da je Bibb napisal kar dvanajst od štirinajstih skladb in da pri tem premore zelo natančen občutek za pravo mero, zaradi katerega so skladbe slišati obenem arhaične in sodobne. Zdi se, da prav to manjka večini mladih glasbenikov, ki se skušajo uveljaviti z akustičnim bluesom, kajti njihove plošče vse preveč stavijo na posnemanje legendarnih zvočnih predlog in virtuozno obvladanje kitare.

Bibb se je zelo pametno odločil za drugačen pristop, saj je njegova glasba zaradi uporabe cele vrste običajnih in manj običajnih instrumentov zvočno barvitejša, po drugi strani pa ustvarja glasbo, ki se oddaljuje od bluesa, ne da bi izgubljala stik s koreninami. V tem je pravi nadaljevalec tradicije Taja Mahala, ki ga tudi sam omenja kot najpomembnejši vpliv. Nič čudnega torej, da je Bibb najbolj prepričljiv prav v skladbah, ki se po izvedbi in sporočilu najbolj naslanjajo na izročilo gospela, to zlasti velja za izvrstno in enkratno izvedeno skladbo Where the Green Grass Grows.

Good Stuff ni samo plošča za ljubitelje bluesa, ugajala bo vsem, ki cenijo izročilo afroameriške glasbe (npr. Rya Cooderja), najbolj razveseljivo pa je, da postaja z vsakim poslušanjem boljša.

Jure Potokar