BJÖRK

Homogenic

(Björk Overseas/One Little Indian, 1997)

Izjemnost je te`ko ignorirati. Lahko vam gre zaradi zavesti in zavisti, da je ta last nekoga drugega, malenkost na `ivce. Lahko jo postavite na prestol, skrijete od drugih in jo na samem malikujete. Na koncu jo lahko spravite pod mikroskop in si jo sku{ate razlo`iti. Priznam, da sem pri Björk {el skozi vse tri faze. The Sugarcubes kot zasedbe nisem maral nikoli. [e ve~: potihem sem upal, da se bodo vrnili v underground in pop pustili tak kot je: predvidljiv in dolgo~asen. “Debut”, njen prvi solo album, je uresni~il moje mra~ne slutnje: o~i{~ena bendovske krame, obdarjena z bo`anskim glasom in “nisem `enska, nisem otrok” imid`em, podprta z ma{inerijo velikega biznisa je dokazala, da je danes vse mogo~e. Majhna, napudrana in kri~e~a spaka iz boguzahrbtne Islandije vsak dan desetkrat na MTV-ju?!? ^eprav ni bila edina, je meni ravno njen uspeh dokazal, da svetovne gore lahko premakne tudi kdo iz Slovenije in da vsi izgovori slovenskih glasbenikov niso pokazatelji na{e nemo~i, temve~ kve~jemu pomanjkanja mo~i. Pogum, inovativnost in nezmotljiva prepoznavnost sta Björk z njenim prvencem uvrstila na moj zasebni top-ten pop(olnih) izvajalcev vseh ~asov. “Homogenic” zato le ste`ka jemljem kot nadgradnjo u`itka: enako kot pri seksu, je prvotno razburljivost te`ko ponoviti. “Post”, drugi album, je bil `e umirjeno ljubimkanje na dolge steze, njen tretji album pa si pred nadaljevanjem zgodbe zaslu`i temeljito analizo. Glasba je v osnovi (zopet) minimalisti~na, njeno primitivnost pa (zopet) spretno prekrivajo: nesporno vznemirljiva in zahtevna vokalna interpretacija (tako kot David Bowie, Jello Biafra ali Sting, tudi Björk zaradi svoje specifike nima ravno veliko posnemovalcev), bogato zvene~i godalni aran`maji (morali bi videti seznam - 32 goslarjev + {e kakih deset drugih sodelavcev) ter producentska obdelava (Björk, Mark Bell, Guy Sigworth in Howie B.), ki bi jo {e pred petimi leti popularna glasba izob~ila kot nesprejemljivo eksperimentalno. Popolna slika se prika`e {ele, ko si nataknete slu{alke: kshhh, ~~~, ssshhh, vouuuu, skozi intimna in ne preve~ optimisti~na besedila, iz ene slu{alke v drugo in nazaj, jihaaa! Vendar nas to ne impresionira, saj smo tega pri Björk `e vajeni. Album je, kot pravi sam naslov, bolj “homogen” (manj pester) kakor prej{nja dva, je pa zato na sre~o relativno kratek - slaba {olska ura - neha se torej takrat, ko za~ne koncentracija popu{~ati. Vendar sem se zvonca tukaj, za razliko od prej{njih dveh albumov, prav razveselil. Brez potencialnega hita mi je “Homogenic” izzvenel v duhu zrelega, {tudioznega seksa brez orgazma (morda zato, ker sem se ga na tak na~in tudi lotil?), na poti v dolgo~asno rutino, ki bi jo mogo~e lahko presegel z ve~jo dozo pozornosti, ki pa je `al za tovrstne izdelke ne premorem. Skandinavski cyber blues `e dobiva mlade (moj favorit? Stina Nordenstam!), zato bom Björk ma~isti~no dal {e eno prilo`nost: zame se bo morala {e boriti.

Nikola Sekulović