Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jure Potokar

DON BYRON

Bug Music

(Nonesuch, 1996)

Tale plošča je izšla pri založbi, ki spada pod multinacionalko WEA, vendar je pooblaščeni uvoznik v skoraj enem letu ni uspel pripeljati na naš trg; za to je moral poskrbeti nekdo drug, kar še enkrat zgovorno priča, kakšnim ignorantom so te založbe pripravljene zaupati posel. In primer še zdaleč ni izjemen.

Pa vendar. Vredno je bilo čakati, kajti klarinetist Don Byron, ki smo ga v različnih zasedbah slišali tudi že v Ljubljani, je s ploščo Bug Music ustvaril pravo malo mojstrovino, katere najbolj izstopajoča odlika je neverjetna zabavnost in radoživost. O tem zgovorno pričata duhovito oblikovani ovitek in naslov, ki ga zaradi prostora ne bom pojasnjeval. Za kaj torej gre? Byron se - povsem v skladu s svojimi norimi zamislimi - skupaj s celo vrsto newyorških session glasbenikov loteva obdelav glasbe Johna Kirbyja, Raymonda Scotta in Duka Ellingtona, od katerih je nepoznavalcem znan (vsaj upam) samo zadnji. Kirby je s sekstetom doživljal zvezdniške trenutke v štiridesetih letih in bil eden prvih Afroameričanov z lastno radijsko oddajo, vendar je kasneje povsem utonil v pozabo, Scott pa je bil na Julliardu izšolani pianist in aranžer, znan predvsem po jazzovskih priredbah klasike, ki so jih kasneje uporabili v številnih nepozabnih risankah, in po glasbi za filme. Nenavadna kombinacija torej, iz katere je nastala nič manj nenavadna mešanica zgodnjega jazza, priložnostne glasbe, pa seveda dixielanda in hot jazza, ki jo je Byron sijajno aranžiral za sorazmerno veliko, vendar po številu nihajočo ekipo glasbenikov, ti pa so »pod njegovo taktirko« delo zares odlično opravili.

Zdi se torej, da je bil Byronov namen preveriti, kako deluje in je slišati velika jazzovska zasedba, če izvaja napisane aranžmaje. Plošča Bug Music gotovo dokazuje, da je bil s preverjanjem več kot zadovoljen. Poslušalca namreč čaka dobrih petdeset minut glasbe z drvečim tempom, za katerega dobi občutek, da se vse bolj stopnjuje, ta vtis pa samo še krepijo kratke in zelo učinkovite intervencije različnih solističnih instrumentov. Vrhunci? Skladbe St. Louis Blues, Royal Garden Blues, Powerhouse in Cotton Club Stomp, ampak izbor je trenuten in se spreminja. To samo pomeni, da je Don Byron, ki ga tokrat slišimo igrati samo v dveh skladbah, v eni pa se pojavlja kot pevec, spet posnel odlično in predvsem izjemno duhovito ploščo.

Jure Potokar