STEVE EARLE

El Corazon

(Warner Bros., 1997)

Čeprav nam je mnogim jasno, da bo Steve zelo težko še kdaj posnel plošči tipa Train a Coming’ in I Feel Alright, je najnovejši izdelek zelo dober približek tistega, kar je ustvaril v zadnjih dveh letih. Lahko celo rečemo, da je eden redkih avtorjev, ki mu uspe nadaljevati zelo uspešno formulo, na da bi pri tem zašel v banalnost in patetičnost, ki sta navadno značilni po uspešnem preboju. Steve je še vedno neposreden, predrzen in odkrit in piše o problemih tako, kot jih vidi in razume, brez lepotnega dodatka in moralnega nauka. Pesmi so namreč zrcalna slika njegove življenjske poti, ki ga je večkrat vodila po temni strani ulice. Vendar je bilo njegovo srce dovolj veliko, da je premagalo negativne misli, ki so jih porajala dolgotrajna razmišljanja. Tako poje o krizi lastne identitete, o naveličanosti nad prevlado politike v medijih in življenju. Pri tem se obrne na očeta folk glasbe Woodyja Guthrieja ("come back Woody Guthrie, come back to us now") in ga roti, naj se vrne iz nebes ("if you run into Jezus, he can help you out..." - sprava?; Woody je bil označen za komunista) in prežene te nesmiselne obraze, ki z razprtijami grenijo življenje. Pesmi postavlja celo za nesmiselne, čeprav v njih razvija občutke trenutkov in misli, ki mu slučajno prešinejo osamljenost (You Know the Rest). Za pesem je že na koncertu v Ljubljani prenicljivo dejal, da je nastala v Angliji, ko ni imel kaj početi, ker se ne drogira več in ker je hrana tam zelo slaba. Seveda mu tudi nesrečna ljubezen v pesmi I Still Carry You Around ne da miru. Posebne vrste je pesem Poison Lovers, duet s Siobhan Kennedy, ki opisuje razkroj ljubezni kot posledico zasvojenosti z mamili. Album se končuje s pesmijo FT Worth Blues, ki govori o domotožju in lokal patriotizmu, o deželi (Teksas), v kateri je odraščal in jo na popotovanjih vedno nosi s seboj. Ploščo seveda zaznamujejo tudi gostovanja že preizkušenih glasbenikov. V prvi vrsti je to Emmylou Harris, viden pečat pustijo tudi The Fairfield Four, Del McCoury Band in skupina Supersuckers (s katero je nedavno izdal singel CD s petimi pesmimi pri založbi Sub Pop). Tako so besedila obdana s klasičnim rock’n’rollom, bluesom, folkom, bluegrassom in arhaičnim countryjem v slogu Hanka Williamsa ter tudi s tršimi rock prijemi v pesmih Here I Am in NYC. Plošča El Corazon (srce) je seveda posvečena Townesu Van Zandtu.

Gregor Bauman