BEBO MORE

La leyenda continua...descarga Cubana

(Rota, 1996)

To je plošča, ki jo morata imeti vsak ljubitelj in ljubiteljica latinskoameriške godbe v svojih zbirkah, kajti Bebo More je sin slavnega Benyja Moreja (1919-1963), ki je ob Ignaciju Pinerju, Arseniu Rodriguezu, Miguelu Matamorosu, Chanu Pozu, Miguelitu Cuniju in Perezu Pradu odločilno zaznamoval kubansko godbo in s tem posredno tudi glasbo vseh treh Amerik (Južne, Srednje in Severne).

Seveda je v tem plošča malo izsiljevalska - kajti prav zato, ker smo nestrpni in hočemo slišati, kako se bo "legenda nadaljevala", je ne moremo ignorirati. Glasbene dinastije niso v kubanski godbi nič novega - spomnimo se družine Rubalcaba, Beba in Chucha Valdesa, Pacha in Pachita Alonsa, Elene in Malene Burke... Toda kadar se generaciji otrok uspe prebiti iz sence staršev, ji uspe tudi zato, ker je inovativna, včasih celo uporna ter prelomna (mimogrede - Beba Valdesa in njegovega sina Chucha, ki sta zelo različna jazzerja, je nekaj let ločilo tudi dejstvo, da je oče emigriral v ZDA, sin pa je mirne duše ostal na Kubi...). Tako smo otrokom pripravljeni priznati, da so si pot utrdili slavi staršev navkljub.

No, Bebo se odkrito navezuje na očetovo dediščino, toda za zdaj je videti, da je bila legenda predmet peščice bolj kilavih lekcij. Žal smo prav zato, ker hoče plošča nadaljevati pot, prisiljeni to pot primerjati s tisto, ki jo je že prej utrl Beny. Njegov vzdevek "barbar ritma" ni bil kar tako in tu Bebu najbolj spodleti: prav nič ni igriv, uporen in inovativen, kot je oče. Kristalno čisti glas sina je premehak in preveč podrejen glasbenim konvencijam. Nobene čustvene ali druge moči nima, nobene ostrine. Morda Bebu delam krivico, ki so jo družno zakrivili marketinške strategije, fonograf ter moderne produkcijske tehnike. Beny ima dandanes svojevrsten čar tudi zato, ker je bil zaradi razmer, v katerih je snemal, (mediji niso prenesli več kot tri minute glasbe) prisiljen v kompaknost, zaradi katere je glasba veliko zgubila, a je zato - zgoščena - njena dramaturgija prišla bolj do izraza. Toda, če že nič drugega, je bil Beny odličen skladatelj in aranžer, sposobnost, ki je Bebo na tej plošči, žal, ni dokazal. Torej: v čem se legenda nadaljuje? Skorajda v ničemer. In vendar plošča ni slaba, priznati ji moramo tudi to, da se je izognila travestiji in da ima v kategoriji zase (torej brez odkrite navezave na legendo Moreja starejšega) celo kopico odlik: je lep bigbendovski son polnega zvoka, ki združuje najlepše tradicije petdesetih in šestdesetih let s kasnejšo salso, pri kateri lahko pri drugih prevečkrat opazimo neko - žal ne najdem drugega izraza - uniformirano mehaniziranost. Tej se Bebo izogne. Če pa želi nadaljevati legendo, jo mora najprej pokopati. Z njim pa tudi mi. Ojdip je izjemno krut gospodar, če mu preveč zlahka prepustimo vajeti.

Nikolai Jeffs