Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
RAZLIČNI IZVAJALCI
Music From Tanzania And Zanzibar, 1-3
(Caprice Rec., 1997)
Tanzanija je največja dežela Vzhodne Afrike, hkrati pa je tudi med tistimi predeli tega planeta, za katere se trdi, da so sploh zibelke človeštva. Ob tem še danes ohranja nenavadno bogato dediščino tradicionalnih kultur, s tem pa tudi različnih muzik. Ta presenetljiva različnost glasb, ki nastajajo na današnjem ozemlju Tanzanije, seveda temelji na golem dejstvu, da v deželi obstaja več kot sto različnih etničnih entitet, ki vsaka goji svoj glasbeni izraz; večina jih še sploh ni dosegla več kot lokalnega občinstva, kje šele prestopila tanzanijske meje. Zbirka treh albumov, ki jih je letos poslala v svet švedska založba Caprice Records, je omogočila, da večino tega bogatega zbira sploh prvič slišimo s kakšnim sodobnim posnetkom. Snemanje je opravila snemalna ekipa na samem prizorišču v Dar es Salamu, Dodomi in na Zanzibarju od 11. do 21. novembra 1996, to pomeni, da imamo opraviti z res svežimi posnetki. Ne bo odveč, če omenim, da sta projekt ob omenjeni založbi omogočili dve osrednji švedski državni ustanovi, pomoč sta dodala tudi Ministrstvo za kulturo Tanzanije ter nacionalni Radio Tanzanija. To je vsekakor zgled mednarodnega sodelovanja pri ohranjanju svetovne glasbene dediščine, pri čemer švedskih državnih kulturnih ustanov, ki svoje početje prav tako napajata iz prispevkov tamkajšnjih davkoplačevalcev, ni posebej zanimalo, da ne financirata ohranjanja švedske kulturne dediščine in sta s tem seveda zavestno omogočili švedski specializirani založbi, da zapolni obstoječo tržno nišo v mednarodnem kulturnem okolju. Ta digresija zgolj v ilustracijo in premislek. Rezultat takšnega pristopa je pričakovan: opraviti imamo s tako imenovano "študijsko izdajo" o razmerah na aktualnem prizorišču tradicionalnih glasb na ozemlju današnje Tanzanije, kakršnih je bilo nasploh v zadnjem času malo, takšnih, ki bi vsebovali tanzanijsko godbo, pa po našem vedenju čisto nič.
V primerjavi z glasbo iz zahodnih predelov afriškega kontinenta je bila glasba vzhodne Afrike nepravično spregledana. Navkljub temu je tu obstajala nepregledna zakladnica izvirnih glasbenih tradicij, polna raznovrstnih ritmičnih in melodičnih presenečenj, skratka, glasba, ki je nastala iz tesnega srečanja ter poznejšega spajanja arabskih in afriških kultur. Vse od začetkov zgodovine so pomorščaki in trgovci z vseh štirih koncev sveta prihajali na obale Tanzanije ter ostajali tam začarani - navdušeni nad njenimi lepotam, kakor tudi bogastvom notranjosti in otokov, ki jo poudarjajo, še posebej Zanzibarja. Takšni so seveda rade volje temu bogastvu samo dodajali. Zato ne čudi, da se je v teh predelih razvila tako izrazno pestra in po prepoznavnih vplivih raznovrstna glasbena ponudba, ki je do izida tega trojnega študijskega diskografskega podviga ostajala samo delno predstavljena.
Tanzanijsko glasbeno ponudbo smo sicer tudi do sedaj že srečevali, seveda najprej z nekaterimi zbirkami - ena izmed prvih je bila štiridelna The Music of Zanzibar založbe Globestyle s konca osemdesetih z dovolj temeljito predstavitvijo taaraba, ena izmed zadnjih je The Rough Guide to the Music of Kenya and Tanzania, ki zajame njeno bolj popularnoglasbeno plat - ter seveda z izpostavljenimi etno pop izvajalci, med katerimi so bili Mlimani Park Orchestra, Orchestra Makassy, Orchestra Maquis ter seveda Remmy Ongala z Orchestra Matimila. Ne specifičen izlet v tamkajšnjo tradicionalno glasbo smo uprizorili ob spoznavanju posnetkov Master Musicians of Tanzania in Hukweja Zawoseja. Vendar tokrat opisovani trojni zbir ne vsebuje nič od tega. Taarab je prisoten samo toliko, da nam razkrije do sedaj povsem neznane plati zanzibarske godbe, ki se raztegne od izrazov, ki so še vedno taarab in njegovi sosedje (Sanaa Kariakoo, Kakamka Taarab, Beni), do muslimanskega petja v koranskih šolah s posnetki petja zbora in igranja bobnarjev Muslimanske šole Kilimani, ki prekrivajo kar ves tretji album. Aktualne popularne glasbe praktično ni, zato pa je predstavljena vrsta posnetkov povsem neznanih, kvečjemu lokalno uveljavljenih skupin, izmed katerih nas na dosedanjo izkušnjo s Hukwejem Zawosejem spominjajo predvsem tako imenovane kulturne skupine, ki jim je nastanek in obstanek omogočila tanzanijska oblast (National Cultural Group z legendarnim Salehom Ramadhanijem Mwinamilajem, Makonde Kawe Group, Morogoro Cultural Group, Tondo, Nyati ipd.). Dodati je potrebno še en zanimiv tip skupin - pihalnih godb, ki so tako ali drugače povezane s tanzanijsko vojsko ali pa vsaj narejene na enak način. S tem se seveda zaokroža pregled izjemne tipološke pestrosti današnje tanzanijske glasbene ponudbe, ki bi nam bila brez omenjenih treh albumov popolnoma nepredstavljiva. Prav zaradi tega je ponudba originalnih in silno svežih posnetkov švedske založbe Caprice pravi snemalni in založniški podvig.
Zoran Pistotnik