BUSTA RHYMES

When Disaster Strikes...

(Flipmode/Elektra, 1997)

V prejšnji številki smo na muho vzeli ploščo poslednjega skavta Rampagea in omenjali vidno vlogo, ki jo je pri produkciji plošče odigral njegov bratranec, njujorški kričavi odbitek Busta Rhymes, čigar drugi dolgometražec danes jemljemo v zobe.

Dobri prvenci mladih avtorjev - na katerem koli področju muzike že - niso več nobena redkost. Veliko težje je po strokovno hvaljenem in dobro prodajanem debitantskem izdelku zagotoviti podobno stvar tudi za naslednika. Na tem izpitu pade mnogo zasedb, omenimo samo Body Count in House Of Pain.

Podobna reč bi se kaj lahko pripetila tudi Busta Rhymsu. Njegov, v vseh pogledih izvrsten solo prvenec The Coming (konec osemdesetih je bil del zasedbe Leaders Of The New School - ki to v resnici niso bili) je namreč navduševal tako fane neodvisne rap produkcije kot tudi šefe založbe Elektra, saj je bil singel Woo-Hah (Got You All In Check) gromozanski uspeh, še posebno verzija z dodatnim odbitkom v pojavni obliki wu-tangovskega Ol’ Dirty Bastarda.

Na srečo pa tokrat nismo razočarani, saj plošča When Disaster Strikes v mnogočem prekaša The Coming. Že na prvi posluh je jasna njena poglavitna prednost pred mnogimi povprečnimi izdelki: raznolikost in pestrost. Busta se je iz kričača "na prvo žogo" prelevil v večplastnega MC-ja, a je kljub temu obdržal silno energijo, ki je navduševala na prvencu. Sodelovanja z Eryko Badu, Jamalom in Flipmodovim govornim vodom so samo še voda na mlin že sicer lepo tekoči plošči z dvema fascinantnima trikomadnima vrhuncema. Namig: po prvem poslušanju na plejerju sprogramirajte komade 8, 9, 10 in 14, 15, 16. Busta je rapper, ki nima samo fiziološko velike goflje: iz zavidljivo velike ustne dupline prihajajo tudi nadvse solidne rapparije.

Napo-Lee-Tano