GEORGE RUSSELL LIVING TIME ORCHESTRA

It's About Time

(Label Bleu, 1996)

George Russell je še ena tistih jazzovskih veličin, ki kljub genialnosti ne žanje takšnega medijskega uspeha in pozornosti, kot bi si ju po delih zaslužil. Že od konca štiridesetih let namreč ta skladatelj, teoretik in šele nato pianist vrtinči jazzovske sfere in v tem času je kar nekajkrat uspešno zvrtinčil jazzovsko glasbo. Vendar se je preoblikovanja jazza lotil bolj na teoretičen način, ki mu v praktičnem komponističnem delu nikoli ni uspel tako briljantno slediti. Glasbeni teoretik pač, ki je k jazzu zmeraj pristopil analitično in na podlagi preučevanja nekdanjega jazza oblikoval osnovo modalnemu jazzu, ki nikakor ni pridelek samo Milesa Davisa (četudi je modalni jazz prav z Davisom najbolj omrežil jazzofile). Da, modalnost, prevajanje akordov v lestvice in posledično prekrivanje lestvic, je osnova velikemu delu postmodernega jazza. In prav v Russellovem teoretičnem delu Lidijski kromatični koncept tonske organiziranosti najde modalnost prvi teoretični kamen, ki ga dokončno izklešejo vsi free jazzerji (nikakor ne le Miles in Coltrane), saj jim lestvično prekrivanje, o katerem govori Russell, ponudi možnost za pantonalnost ter kasnejšo, radikalnejšo kakofonijo post-postmodernega jazza.

Če je Russell že v petdesetih z Lidijskim konceptom ponudil teoretično osnovo za praktično izvedbo free jazza deset let kasneje, si moramo priznati, da v praktičnih izvedbah koncepta ni bil nikoli tako originalen, naj je bil to katerikoli veliki ali mali orkester pod njegovim vodstvom. Dejstvo pa je, da je imel ob sebi vedno nekaj odličnih glasbenikov, ki jih je verjetno pritegnil zaradi teorije, in ti so mu omogočali tudi otipljivo ustvarjalnost povprečne in včasih celo nadpovprečne ravni. Tako je ta cedejka, posneta leta 1996, remake koncerta Living Time, ki ga je pred štiriindvajsetimi leti Russell napisal za dobrega prijatelja, pianista Billa Evansa. Čeprav je remake časa, ki se je komaj otresel freeja, kateremu je Russell postavil teoretične osnove (paradoks - free ima teoretične osnove...), zveni precej sodobno in tako, kot bi mnogi sodobni jazzovski big bandi lahko zveneli, pa si ne upajo. Cedejka je dober primer precej ostrega, atonalnega jazza, vendar zaigrana v duhu zadnjega desetletja, torej z bogatimi vložki sodobnih elektronskih godb, kvazi uličnih pasusov (četudi se hip hopu seveda ogne). Ob vsem tem pa dobra mera preizkušene bigbandovske tradicionalnosti daje vedeti, da stoji glasba na trdnih temeljih Russellovega teoretizma, ki ima bogato zgodovino, zatorej ji ne moremo oporekati klišejskosti.

Living Time Orchestra je cedejka, ki lahko služi kot šolski primer bigbandovskim aranžerjem, kako iz plesnega orkestra narediti sodobni jazzovski big band. Pa kaj, ko ti aranžerji tako ne brskajo za zanimivimi cedejkami. Tako bo ta cedejka ostala le za tiste, ki si le iz lastnega fanatizma trudijo ustvariti popolno sliko sodobnega jazzovskega big banda. Ti brez nje pač ne bodo mogli imeti popolne slike o takšnih zasedbah.

Rok Jurič