THE ROLLING STONES

Bridges To Babylon

(Virgin/Dallas 1997)

Začetek je odločen. Stisnjene ustnice v Flip The Switch. V slogu Mean Disposition, ene od tistih skladb, ki jih ni na albumu Voodoo Lounge nihče opazil. Nadaljujejo tam, kjer so se ustavili. Ali kaj? Flip The Switch je zrel, odrasel, celo postaran rock and boogie. Kljub odločnosti slabo kaže. Pri The Rolling Stones ni ravno v navadi, da se skladba začne z basovsko linijo. Kaj šele, da bas vodi pesem. Anybody Seen My Baby?. Kitarska ostrina se priplazi šele pri refrenu, ki skladbo žal spusti. Namesto, da bi jo dvignil. Rap je le posodobitev. Le olepšava - in nič več. Pravzaprav je manj kot okrasek, je le dodatek. Hrustljave kitare in srednje hiter tempo dobimo v Lowdown. Dobro oprijet r'n'b. Leži jim. Je pravzaprav Wicked As It Seems (Keith Richards, Main Offender, 1992) v tretje. A manira je dobra, skladba tudi. Pesem je sorodna uspešnici Love Is Strong. Rumeno kromiran r'n'b. Jagger in Richards sta taka, kot ju poznamo, taka, kot ju želimo. Kot po pravilu je četrta skladba počasna. Slog sedemdesetih in Jaggerjev donjuanizem. Uh, pevec glasno poudarja ecstasy. Hej, komu poješ? O čem poješ? Zakaj poješ? Katera avantura je že to? Ali se želiš prikupiti techno občinstvu. Pokazati, da si eden tistih staršev, ki imajo posluh za mladino? Raje mi povej, kaj se dejansko dogaja v tvojem življenju. O čem razmišljaš? Ali pa si se ustavil pri misli o nepogrešljivem nočnem rodeu? Še vedno slabo kaže. Already Over Me je sprejemljiva balada, a kaj, ko zveni že slišano. Preslišano. Naslednja, Gunface, je groove zadeva. Izboljšan Suck On The Jugular (Voodoo Lounge, 1994), pomešan s Sweet Thing (Mick Jagger, Wandering Spirit, 1993). Jagger oponaša samega sebe z albuma Wandering Spirit. Zdi se, da si le ena oseba prizadeva, da bi skladba uspela. Le ena oseba. Jagger sam. Premalo doživeto. Odločno premalo doživeto. Naslednja, You Don't Have To Mean It, je Richards na Jamajki. Zračni aranžmaji pihal, ampak tole so UB 40 prej kot kar koli drugega. Pa še "sing-along" je poceni.

Out Of Control se začne v zaupnem, soulovskem razpoloženju Motowna. Temptations, Steve Wonder. FM stereo. Pozne nočne ure v slogu Fingerprint File (It's Only Rock'n'Roll, 1974), a le do refrena, ko se skladba transformira v katero koli drugo pesem Stonesov. Orglice so sicer navdušujoče, a so le slogovna figura. Out Of Control. Mar ni to iz istega koša kot I Go Wild? Hočem reči, že vemo, da si podivjan, vemo tudi, da si divji, da si neukrotljiv. Daj nam kaj novega!

Potem Saint Of Me. Končno. Prva pesem, ki zveni ne le drugače. Prva pesem, ki zveni novo. Saint Of Me je prva skladba, ko porečeš: "The Rolling Stones imajo novo veliko ploščo, ki ji je naslov Bridges To Babylon." In vendar je še zmeraj nekaj navdušenja. Besedilo s pestrimi asociacijami in bogato simboliko. Nadaljujejo z Might As Well Get Juiced. Lovijo duha devetdesetih. Miss You (Some Girls, 1978) skozi remiks in loop mašino. Chemical Brothers, ki poslušajo The Rolling Stones. Žal, pravega riffa ni. V ozadju se sicer slišijo country blues poudarki, a so le ozadje, rabimo veliki plan. Kdo je pozabil na večjo dozo riffov? Producenta Dust Brothers? Ron Wood? Keith Richards?

Always Suffering vrača dogajanje k predvidljivosti balad. Ali jim bo uspelo ponoviti Angie? Ljudem so všeč take pesmi. Žal, Always Suffering je predvsem The Moon Is Up. Ali se še kdo spomni tega mašila? Mašilo je tudi Too Tight, ki je predvsem Sparks Will Fly (Voodoo Lounge, 1994) v drugo.

Thief In The Night ima počasen tempo, ovit v sakralno, tudi temačno. "Shaker" vsepovsod. Thief In The Night zveni izvrstno. Ampak le, dokler se Keith ne izpostavi kot osrednji vokalist. Sodobna soul blues skladba brez izstopajoče kitare, pesem, ki kriči po pravem vokalistu, in ne po momljavem Keithu. Le čemu je "ukradel" to skladbo, saj bi bila z Jaggerjem ena boljših pesmi Stonesov, posnetih v devetdesetih. Tako pa ni. Tako je le še ena v nizu nedokončanih. How Can't Stop je r'n'b melanholija, ki bi bila lahko vredna strani B Tattoo You (1981). Morda, ampak nikakor s Keithom kot vokalistom. Kaj? Je to vse? Ja. Je. Nič več ni.

The Rolling Stones so že res presenetili, ko so se tako kmalu po albumih Voodoo Lounge in Stripped odločili za novo ploščo. Pravzaprav bi bilo treba reči za projekt, kajti njihove plošče že nekaj časa ne nastajajo v sinergičnem kreativnem procesu glasbenikov. Plošče delajo. Po vzorcu. Po konceptu. Tokrat so nekatere presenetili s hitrostjo. Druge pa z osvežitvijo zvoka. Posodobitvijo. Le da oboje ni nič vsebinsko novega. Stonesi znajo začutiti trenutek. In vso dolgo pot so se posodabljali. Včasih uspešno, včasih manj. Tokrat že res zvenijo novo. Ne pa drugače, kajti za pravo drugačnost so potrebna čustva. In tu jih ni prav veliko. Zato se je utemeljeno vprašati: Ali so nas po vseh teh letih sploh sposobni presenetiti? Ali so sploh vsaj še enkrat zmožni tega? Bridges To Babylon kaže, da ne. Tole ni Babylon, niti salon niti jekleno kolo. Tole je marketing in ducat pesmi, ki zvenijo zanimivo le ločene. Ne pa združene. Oglaševalska akcija. Album brez centra in fokusa.

Rafinerija.

Terens Štader