Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Gregor Bauman

C. J. CHENIER and THE RED HOT LOUISIANA BAND

Cankarjev dom, Ljubljana, 12. 10. 1997

Kdor se je kadarkoli sprehajal po Francoski četrti New Orleansa, ve, da se v popoldanskem času počasi zapre za promet, ulice pa preplavijo raznotere skupine, ki mimoidoče turiste zabavajo z najrazličnejšimi glasbenimi izročili močvirne Louisiane. Telesa se tako pozibavajo v ritmih cajuna, zydeca, bluesa, dixija..., vse pa doseže vrhunec na prireditvi Mardi Gras (carnival time). Iz tega geografskega glasbenega izročila ter iz bogate družinske tradicije je izšel tudi C. J. Chenier, ki je imel že od začetka odprto pot na glasbeno prizorišče, saj je njegov oče Clifton Chenier eden najpomembnejših izvajalcev te glasbene zvrsti. To je seveda veliko breme, ki ga bo C. J. vedno nosil s seboj.

Nesporno dejstvo je, da je glasba, ki jo izvaja s skupino, namenjena zabavi, poplesavanju in veseljačenju, zato pa je potrebno ustvariti razpoloženje, ki obiskovalce samo primora do zibanja v ritmu zydeca. In ravno tu C. J. ni šlo najbolje. S tem nočem odvzeti glasbenikom profesionalnosti igranja in odličnega zvoka (predvsem ritem sekcije s hitrorokim “washboarderjem” na čelu), prav tako jih nočem označiti za mazače, “očitam” jim lahko le preveliko rutino in premalo sproščenosti v nastopu. Če je bil začetek koncerta obetaven, se je kmalu razvil v enotno ponavljanje podobnih vzorcev, ki niso presegli tiste točke, ki loči uigrano avtomatičnost od spontane odličnosti. Boljšemu vtisu niso pomagala ne preigravanja očetovih klasik ne medvedek kralja R’n’R-ola ne Jambalaya Hanka Williamsa. Mogoče je to rezultat neustreznega ambienta, ki ga izvajalci morda niso bili navajeni, saj zydeco veliko lažje umestimo na Bourbon street in v kakšno kavarno ob porečju Misisipija, kot pa v bleščečo se dvorano. Vzrok je lahko tudi relativno malo obiskovalcev, vendar pa to ne more biti opravičilo. In če sodim po odmevih iz javnih občil nekaj dni po koncertu v CD, ko je skupina nastopila v Orto baru in tam navdušila večino prisotnih, saj je bil stik med njimi in poslušalci zagotovo bolj neposreden, mislim, da bi podobna praksa morala obveljati tudi v prihodnje.

Gregor Bauman