Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jure Matičič

EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN

Orpheum, Graz, 6. 10. 1997

Ob izidu Tabule Rase so mnogi trdili, da so se Einstürzende Neubauten omehčali, izgubili stari zvok in fundamentalne vrline: zvočno destruktivnost in inovacijo. Ende Neu to samo še potrdi, nepričakovano presenečenje pa je vsekakor album remiksov. Stari fani se ob tem verjetno zgražajo, toda ime Ende Neu - “konec na novo” - pomeni, da se stvari tudi za Neubautne spreminjajo, da so na zvočni ravni že vse povedali, izčrpali sonično banko. Po sedemnajstih letih trganja norm in razbijanja glasbenih principov je prišlo do končnega trenutka, ko jim ni več važno kako, ampak kaj povedo. Sledil je umik k bolj artikuliranim oblikam zvočnih efektov z občasnimi majhnimi hrupnimi ekscesi. Blixa v intervjujih priznava, da se spreminjajo - od načina petja do tega, da jim nekdanja agresivnost ne pomeni nič več. Poleg vsega sta jih med snemanjem Ende Neu zapustila F. M. Einheit, ki je odšel svojim projektom naproti (menda se z Blixo nista najbolje razumela), ter Mark Chung, ki je preveč zaposlen kot glasbeni založnik. Turneja je tako prišla povsem nenadejano (promovira remikse Ende Neu), prav tako kot trije novi člani, ki nekako ne sodijo v kontekst in bolj pripomorejo k oskrunjeni kot celostni podobi.

Orpheum, Graz. Premajhen oder, nabit z raznimi gadgeti, od cevi, turbin, vzmeti in verig do zračnega kompresorja, se zdi kot stara gledališka ropotarnica, v kateri so se zbrali vsi preživeli kosi zvočne opreme, ki so ostali s preteklih turnej. V ospredju stoji Blixa s kozarcem šampanjca v roki. Na desni Hacke, ki je presedlal na bas, v ozadju Unruh. Začetek je miren, Die Explosion im Festspielhaus, potem hrupnejša, odlično odigrana epa: Headcleaner z glavo-raz-trgajočo frekvenco za intermezzo in NNNAAAMMM, pri katerem sem pogrešal Renaultove in Alfine motorje, ki jih obljubljajo na plošči. Koncentrirali so se na skladbe z zadnjih dveh plošč, zraven pa še kakšen 'oldie goldie' iz preteklosti. Pričakoval sem, da bodo imeli s seboj didžeja, ki bo vrtel remikse, a tega nisem doživel. Občinstvo (kakih 400 do 500 ljudi) se kljub odlično odigranim komadom ni pretirano razživelo, a na koncu so le priploskali dva dodatka, ki sta zadevo raztegnila na okrogli dve uri.

Neubautni na Koncu niso izgubili teatralnosti in spektakla, ampak rušilno moč in energijo. Remiksi jim teoretično vse to vračajo, saj je sam koncept remiksa dovolj rušilen in sovražen do matične skladbe, da izžareva vse bistvo (najbolj avantgardnega) benda iz Berlina. In v tem je Ende Neu.

Jure Matičič