BRUCE GILBERT/LaBRADFORD

KUD France Prešeren, Ljubljana, 17. 10. 1997

Nihče ni nedolžen. Ko stopiš na oder, si prikovan v določen koncept, vse geste so determinirane in vsak zvok vpet v koordinate že slišanega. Ostanejo večna sprevračanja, in tisti, ki trmasto izstopajo iz sistema, se običajno oprimejo freakovskega obnašanja. Bruce Gilbert se vsega tega zagotovo zaveda. Zanesljivo kariero pri The Wire je zamenjal za elektronska štrenanja in nekaj artističnih gest. Dovolj, da nas je izzval in vsaj z glasbo zavedel na stransko pot. Naključni šumi, ojačeni do roba bolečine, pač ne podlegajo nobenim glasbeno estetskim merilom. Denimo, da je Bruce Gilbert preprosto sadomazohistični guru elektronskega štrikanja.

LaBradford so njegovo nasprotje. Ali pa tudi ne. Zagotovo pa pomenijo odmik od običajnega stopnjevanja popularnoglasbenega koncertnega dogodka. Razpuščene harmonije le počasi gradijo zaključeno celoto pesmi kot take, zvok lebdi v vsej razsežnosti. LaBradford namenjajo veliko pozornosti podrobnostim, višjim harmoničnim frekvencam in zvenom, ki podtalno bogatijo v osnovi dokaj preprosto glasbo. Tako je bilo njihov nastop moč spremljati na dva načina: napol v snu ali s polno pozornostjo, s spremljanjem vsake podrobnosti. V obeh primerih so nam sedeži prišli zelo prav.

Janez Golič