LYNYRD SKYNYRD

Colloseum, Muenchen, 14. 10. 1997

20. oktobra je minilo dvajset let od tragične letalske nesreče, v kateri so izgubili življenje štirje člani skupine Lynyrd Skynyrd (pevec Ronnie Van Zant, kitarist Steve Gaine, njegova sestra, spremljevalna vokalistka Cassie Gaine in road menedžer Dean Kilpatrick); dvajset - Twenty - je tudi naslov zadnje plošče ter turneje, s katero so se poklonili preminulim prijateljem. Navkljub spominu je koncert prikazal skupino v vsem blišču in sijaju, ki nista zbledela tudi po tragediji trinajst let kasneje, ko je na cesti podobno usodo doživel še drugi kitarist skupine, Allen Collins. Po vseh pretresih so zdajšnji člani še vedno polni energije in motiva, da nadaljujejo pot, po kateri so uspešno stopali v prvi polovici sedemdesetih let.

Že samo prizorišče v muenchenski dvorani je spominjalo na zbor secesionistov 8. 2. 1861. Velika izobešena zastava konfederacije za odrom in številni napisi poslušalcev “South Will Rise Again” so dali takoj jasno vedeti, da jenkiji tod nimajo kaj početi. Po nastopu predskupine z Bruceom Dickinsonom (ex-Iron Maiden) na čelu je sledilo le petnajstminutno čakanje na glavne zvezde večera. Reflektorji so ugasnili in na odru se je znašla sedmerica glasbenikov in dve spremljevalni vokalistki, načeloval jim je izvrstni pevec Johnny, brat pokojnega Ronnija Van Zanta, ki je kot Jesse James vodil jezdece na dolge proge, ko so po koncu državljanske vojne napadali vlake in banke v rokah severnjakov. In ravno ta južnjaški ponos je žarel tudi iz članov skupine, ki so v dobri uri in pol prikazali res vse, kar odlikuje miselnost in klimo prebivalcev, naseljenih v državah dixija. Izvrstno tehniko treh kitaristov - Garyja Rossingtona, Hughieja Thomassona in Rickeyja Medlocka, ki so si podajali sole in dobesedno tekmovali med seboj, kdo bo bolj prepričljiv - sta dopolnjevala simpatični basist Leon Wilkenson z zbirko klobukov in bobnar Owen Hale. Posebno poglavje je bil pianist Billy Powell, ki je svoje trenutke dodobra izkoristil in na koncu požel najmogočnejši aplavz, Ronnie, ki glasovno prav nič ne zaostaja za bratom (njegovo sliko je nosil na hrbtni strani srajce), pa je izvrstno komuniciral s skupino in z občinstvom (mislim, da bi se marsikateri pevci lahko marsikaj naučili). Kombinacija bluesa, boogieja in južnjaškega rocka se je zlila v pesmih Saturday Night Special, Gimme Three Steps, What’s Your Name, I Know a Little, Simple Man, T for Texas, T for Tennessee (ki sovpada s stoletnico rojstva Jimmieja Rodgersa), Sweet Home Alabama...; za konec so nam postregli še nepogrešljivo himno o svobodi Free Bird z legendarnim kitarskim soliranjem v izteku pesmi. Naslednja postaja Allman Brothers Band.

Gregor Bauman