Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Rajko Muršič, T. Capuder

FESTIVAL MESTO ŽENSK

AMY LYNN BARBER

Velika dvorana Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana, 20. 10. 1997

Tolkalka Amy Lynn Barber je pred - žal - maloštevilnim občinstvom izvedla izjemno privlačen in dinamičen program s skladbami sodobnih ameriških in slovenskih skladateljev za marimbo in vibrafon. Le v skladbi za govorečega tolkalca in cvetlične lončke Frederica Rzewskega ta sproščena glasbenica ni uporabljala omenjenih dveh tolkal. Pri interpretaciji skladb Davida Maslanke, Christopherja Deana, Paula Smadbecka, Garyja Burtona, Janeza Matičiča in Paula Siflerja se Amy Lynn Barber ni izkazala samo kot zanesljiva interpretka, temveč je z značilno eleganco izdatno nadgradila zapisane skladbe omenjenih avtorjev. Amy Lynn Barber, ki že nekaj let igra v orkestru Slovenske filharmonije, ni izbrala pretirano eksperimentalnih skladb, to je prvi razlog za navdušenje zbranega občinstva. Drugega pa kaže iskati v njeni lahkotni, a tudi virtuozni igri, kajti dobra ura programa je minila veliko prej, kot bi si vsi skupaj želeli. Čakamo na nadaljevanje!

Rajko Muršič

ZEHAVA BEN

Cankarjev dom, Ljubljana, 19. 10. 1997.

Naj najprej povem tole: ne glede na to, kar bo sledilo, je bil nastop izraelske pevke Zehave Ben in Arabskega orkestra iz Haife z repertoarjem, spisanim za prvo damo arabske glasbe Um Kalsum, izvrsten in prvovrsten dogodek, glasbeniki so bili naštudirani in profesionalni, Zehavin izredni glas pa se je na trenutke dotaknil vsaj kože, če mi že ni plal po žilah. Zehava Ben ima nedvomno glas (tudi s kancem taraba)in tudi še čas, vendar ji za zdaj še ne bi rekla mojstrica. Odličen glasbenik arabske glasbe mora seveda znati popolno in brez napake izvesti skladbo, kot je zložena, konkretno v arabski skladbi so že všteti parti za improvizacijo - vokalno in instrumentalno. Da pa postane mojster, mora biti ta improvizacija spontana in enkratna, neponovljiva in - mojstrska. Seveda je bilo na nastopu nekaj improvizacije, saj mora biti, toda bila je naučena in že izvedena. In to pravzaprav ni več improvizacija. Poleg tega (če se omejim na glas) je bistvo vokalne improvizacije, lajalija, melizem, vendar razširjen in mojstrski melizem, od samoglasnika do stavka - to pomeni, melizmatično se variira samoglasnike (tudi zvočnike), zloge, besede, besedne zveze, fraze in stavke - in sicer v presenetljivih kombinacijah, Zehava pa je pravzaprav variirala le na ravni samoglasnika in besedne zveze, in še to precej predvidljivo, poleg tega pa je takšna melizmatika v arabski glasbi prisotna v vsej pesmi, zatorej mora biti improvizirani del res nadgradnja melizmatike, ki je že v pesmi. In vendarle: tudi sodobna egipčanska šola arabske klasike (četudi velja kot nosilka tradicij, ki se je na začetku stoletja le rahlo odprla svežim vetrovom evropeizacije) je zanemarila taksim in lajali, okrepila je evropsko vertikalnost na škodo arabske linearnosti; seveda sta oba elementa v nji še vedno prisotna, vendar mnogo manj očitna, mnogo krajša, zatorej Zehavi Ben in Orkestru iz Haife ne gre zameriti, če sta te drobce spregledala in naredila še drobnejše.

T. Capuder

DŽANSEVER

Klub K4, Ljubljana, 23. 10. 1997

Na stičišču različnih vzhodnih in zahodnih glasbenih praks in pristopov se zmeraj dogajajo vznemirljive in prebojne glasbene reči. Toda to ne zadošča, če se ne pojavijo mojstri in mojstrice, ki znajo iz naplavin zvokov iz vseh vetrov izbrati najboljše in jih vpeti v svoj lasten glasbeni izraz. Romski glasbeniki in glasbenice so za to, kot vse kaže, tako rekoč poklicani/e. Makedonska romska pevka Džansever in njena spremljevalna skupina sta pokazali, kako se tej reči streže. Od značilnih romskih pesmi in načina muziciranja, kot ga poznamo pri večini sodobnih balkanskih romskih zasedb (ki so tradicionalne instrumente tega okolja nemudoma zamenjale za električne kitare, bobne in samplerje, a nanje še zmeraj igrajo podobno kot njihovi predniki), k nekaterim Khaledovim refrenom prek kvazi swinga (ali disca) nazaj k posodobljenim čočkom. Vmes pa improvizacija, s katero preizkušajo sebe in zbrano občinstvo. Ker je bila Džansever prvič v Ljubljani, verjetno ni pričakovala, da bo občinstvo pripravljeno igrati - pardon, plesati! - na prvo žogo. Zato je bilo v nastopu nekaj tipanja in celo padcev, ki pa so se kasneje obrnili v veliko večjo veselico, kot bi se brez "priprav".

Džansever ima veliko več od drugih pevcev in pevk: ima specifično izvajalsko karizmo, posebno držo (četudi je le-ta posledica njene resne bolezni). Njen glas morda ni nič posebnega ali nepozabnega, toda način vokalne interpretacije je tako prodoren, da ga je mogoče primerjati le z največjimi pevci in pevkami. Njeno petje nas globoko vznemiri in pretrese. Če je ne bo izdalo zdravje, je Džansever nedvomno bodoča legenda.

Rajko Muršič