PRODIGY

Hala Tivoli, Ljubljana, 31. 10. 1997

Velika dvorana Hale Tivoli, napolnjena z občinstvom (starim, po oceni, od 13 do 33 let), je nekaj minut po končanem nastopu "predčloveka" MC Braneta s solo projektom Beitthron migotala v evforiji pred začetkom glavnega dogodka večera, nasmešek organizatorja pa se je verjetno raztezal po horizontali in spominjal na ustno odprtino kakšne Hanke Paldum.

Prodigy so se začeli eden za drugim zbirati na odru takoj po odigrani dolgi nekompresirani basovski liniji, ki bi jo lahko slišali tudi v želodcu, če bi ga imeli namesto ušes. Lepo pretresti občinstvo pred uporabo in ga - kot pravijo priročniki za masovno manipulacijo - z nizkimi frekvencami pripeljati na ničlo, od tam naprej pa bo kot trop ovčic sledilo poti do nebes. No, pravzaprav smo si takšen ali podoben trip vsi želeli, konec koncev smo bili zato tam. In vse je kazalo na to, da si je treba pripeti varnostne pasove in s četverico za krmilom odleteti na večminutni izlet po znanih in neznanih svetovih.

"K...c od ovce." čas se mi je ustavil ob zadnji misli in vse, kar sem videl in slišal potem, je bil "fuckin' bloody disaster". "Cyber punk rockerji", ki so menda rave kulturo toliko zbližali z rockovskimi koncerti, da so se raztopili v ekstazi ali v luži piva, vseeno. Zakaj takšne dolge pavze med komadi, ki so del publike dodobra podivjali?!? Ali so Britanci pričakovali nekaj tisoč pillheadov, kakor jih imenujejo na Otoku? Toda nikakor ni bilo tako, sodeč po reakciji publike, in se je vse skupaj zdelo kot "...burger z žara spet v zamrzovalnik in tako naprej". čeprav je bila večina publike v najstniških letih, je zelo hitro razumela, da nekaj ni prav in kaj jim v takšnem pripravljenem scenariju za rock-ala-rave koncert ponujajo Prodigy. Ovčja obara z okusom po najbolj grozni stvari, kar si jo lahko v tem trenutku zamislite. No, večtisočglavo občinstvo je dalo nekaj tisočakov iz žepov, tako da se je moralo sprijazniti in izkoristiti to, kar je dobilo z odra. In čeprav tudi zvok ni bil niti približno tak, kot smo ga vajeni, se je žur nadaljeval "lepo", energično, z aplavzi in navdušenjem; smo vsaj v množici slišali "v živo" tiste ploščke, ki jih imajo naši cede plejerji najraje.

Prodigy sem imel priložnost videti večkrat na rejverskih odrih in več kot očitno je, da njihova sicer dobra godba sodi tja. Rockovska koncertna filozofija in rave način sta nekaj, kar po vsej verjetnosti ne gre skupaj. V klubih morda, na velikih odrih pa ne. Iz tehničnih in filozofskih razlogov. Tehnični razlog je kvaliteta zvoka, ki mora biti čim bližja tisti, ki je zapisana na ploščah. Filozofski razlog je v besedah 'live act', kot se na rejvih imenujejo nastopi skupin, ki so del te kulture. "Live act" je igra, ki je vnaprej programirana in režirana za največ 30 minut; s prekinjanjem med komadi ji je najstrožje prepovedano izničiti groove (to se je na koncertu večkrat dogodilo), ki z didžeji in drugimi "live acti" traja 12, 18 in več ur. Na velikih rockovskih koncertih, ki so desetkrat krajši kot rejvi, a za velike rockovske bende stanejo enako, je občinstvo za ta denar vajeno slišati najmanj uro in pol v ŽIVO odigrane in večinoma neprogramirane godbe. Teh prepričanj jih ne more odvaditi niti 66 Prodigyjev.

kEsma