RADENCI 97

35. festival komorne glasbe 20. stoletja

Hotel Radin, Radenci, 2. do 5. 10. 1997

Vodstvo Radenske in programski odbor festivala sta se ob zavidljivi obletnici odločila kar za štiridnevno prireditev. Zvrstili so se štirje koncerti in en kolokvij, peti koncert pa je bil, kot je v zadnjih letih navada, v cerkvi sv. Cirila in Metoda.

Prvi večer nas je koncert avstrijskega ansambla New Art nekoliko razočaral, saj mladi glasbeniki Deželnega konservatorija iz Vorarlberga pod vodstvom umetniškega vodje Fuata Kenta (ki je predvsem pianist) niso bili kos zahtevnejšim delom sporeda. Ena največ izvajanih Osterčevih skladb in v tokratnem sporedu najtehtnejših del, Nonet, jim je pripravil nemalo preglavic. Nekoliko bolje se je godilo Kantušerjevemu delu, vrhunec večera pa nam je priredil ameriški baritonist Nicholas Isherwood, ki je mojstrsko izvedel skladbo Knez Igor Maurizia Kagla za solo glas in komorno skupino. Ansamblova spremljava je postala ob njegovi impresivni izvedbi skoraj nepomembna. Upajmo, da bomo tega odličnega pevca, ki se posveča predvsem najstarejši in najsodobnejši glasbi, pri nas še kdaj slišali! O treh skladbah mlajših avstrijskih skladateljev, ki jih je zaigral ansambel New Art, ni vredno izgubljati besed.

Drugi večer so nas osrečili štirje fenomenalni godalci - znameniti kvartet Brodsky. Šostakovičev enajsti, Brittnov prvi in Bartokov šesti godalni kvartet so nas dodobra napolnili z energijo. To je treba doživeti! Odlično so izvedli tudi kratki Kvartetni stavek našega malo znanega skladatelja Viktorja Šonca, skladbo, ki se nima česa sramovati. V spored so uvrstili tudi minimalizmu zapisano krajše delo prvega violinista kvarteta, Michaela Thomasa. Že samo zaradi tega koncerta se je splačalo odpeljati v Radence. Trio Barocco forte (sopranistka Olga Gracelj, trobentač Stanko Arnold in organist Maks Strmčnik) je pripravil največji delež slovenske glasbene ustvarjalnosti. Ob delih Maksimiljana Feguša, Uroša Kreka, Pavla Mihelčiča in Lojzeta Lebiča so izvedli še dve pesmi Američana Leeja Holbyja in trio Nemca Bernharda Krola. Klavirski koncert je bil tokrat namenjen Tatjani Ognjanović, ki pa si je poškodovala roko in zadnji trenutek je vskočil komaj 22-letni Eugene Mursky, rojen v Taškentu. Tehnično izjemno spreten mladenič, ki se bliskovito uveljavlja v zahodni Evropi, je imel, žal, premalo časa, da bi pripravil kakšno slovensko delo, zato pa je publiko očaral z zahtevnimi skladbami Ravela in Debussyja, pa seveda Prokofjeva in Skrjabina. Za pretanjeni glasbeni jezik Georgea Crumba je še nekoliko premlad, zato je Macrocosmos deloval v njegovem programu bolj kot tujek. Zadnji dopoldan je oder s tolkali napolnila Amy Lynn Barber. Tokrat se je odločila za sodelovanje s saksofonom in z Matjažem Drevenškom izvedla odlični deli Bertolda Hummla in Akyre Yuyame, sama pa še skladbi Jana Jiraseka in Janeza Matičiča. Tolkala, predvsem marimba in vibrafon, so pod njenimi najrazličnejšimi prijemi zazvenela polno in očarljivo. Koncert sta z Osterčevo Sonato in Strmčnikovo Recitativ in arija dopolnila saksofonist Matjaž Drevenšek in pianist Zoltan Peter.

Tradicionalni kolokvij je bil letos namenjen ansamblu Slavko Osterc, ne tako daljnim dogajanjem v izvajanju sodobne glasbe pri nas. Mladi muzikolog dr. Matjaž Barbo je pripravil o vlogi tega komornega sestava tehten referat, ki bi ga bilo dobro objaviti. Razprava pa je bila predvsem pogovor o naši nesistematični skrbi za lastno sodobno glasbeno ustvarjalnost, iz česar se je izluščilo, da ne le nimamo organizatorja sodobne glasbe, nimamo niti samostojne glasbene založbe! Naj samo dodam, da smo tudi ena redkih držav, ki nima Glasbenega informacijskega centra. Ali to ne pove dovolj?

Kaja Šivic