Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

WOMEX - WORLDWIDE MUSIC EXPO

Marseille, 23.-26. 10. 1997

Letošnji Womex je privabil rekordno število promoterjev, agentov, menedžerjev in novinarjev. Skupaj z glasbeniki in njihovimi spremljevalci se nas je zbralo 1400, to pa je za tretjino več kot na zadnjem Womexu v Bruslju. Povečala se je tudi slovenska udeležba, čeprav je očitno, da bo distribucija Nika težko prenesla vse breme razvijajoče se world music industrije v Sloveniji. Veseli pa nas lahko, da bo ponudba glasb sveta vseh možnih stilov v Sloveniji kmalu zelo izboljšana, predvsem zaradi simpatičnega pristopa predstavnikov Nike Daria Corteseja in Gregorja Karpova, ki sta z lahkoto animirala predstavnike različnih založb in sklepala ugodne posle. V Marseillu se je pojavil tudi novinar Dela in kot edini predstavljal slovensko novinarsko srenjo. Žal ni bil preveč radoveden in se mu je izmuznila informacija, da je bil na letošnjem Womexu ustanovljen forum novinarjev (po vzoru iniciatorja Womexa European Forum of Worldwide Music Festivals), ki si je nadel ime Pharo, po palači, kjer je potekal sejemski del Womexa. Kaj pa koncerti?

Zelo zanimive so bile že dnevne predstavitve z opisi glasbenih tradicij in z živimi nastopi. Tibetanka Yungchen Llamo je navdušila z zelo osebnim nastopom, ki jo je predstavil v privlačnejši luči kot na ploščah. Zelo zabaven Samijec Wimme Saari (v zadnjem času tudi redni gost švedske Hedningarne) s Finske je predstavil skrivnosti jojkanja - tradicionalnega petja Samijcev, najprej s terenskimi posnetki iz leta 1953, nato pa še v živo in s svojih plošč. The Music of Sarawak: The Ensemble Musical Tradition of Borneo je manjša in zelo posebna glasbeno-plesna skupina iz malezijskega dela otoka Borneo, ki je zapolnila že standardno vrzel - nastope azijskih glasbenikov. Armenski mojster Djivan Gasparjan tokrat ni upravičil pričakovanj in še zdaleč ni dosegel glasbene popolnosti, ki krasi njegove plošče. S sabo je namreč pripeljal kvartet dudukov, ki z aranžiranim folk gradivom ni zapustil nobenega posebnega vtisa, kolikor poslušalca zvok duduka ni omamil že sam po sebi.

Seveda Womex ne bi imel takšnega čara, če se zvečer dogajanje ne bi preselilo na koncertna prizorišča. Marseille se lahko pohvali s fantastično večnamensko dvorano, v kateri so postavljeni trije odri, nešteto točilnic s plesnimi prostori, ki jih nonstop ozvočujejo prodorni marseillski didžeji. Womexovi koncerti v Ducks des Suds, kot se imenuje prizorišče, so bili letos del enomesečnega marseillskega festivala Fiesta des Suds, verjetno največjega "drugogodbenega" festivala v Sredozemlju. V treh womexovih večerih se je predstavilo 22 skupin. Program je bil osredotočen na žlahtne mediteranske glasbene vsebine. Ponovno se je izkazal alžirski princ raija Cheb Mami, ki je tako rekoč ponovil nastop z Druge godbe iz leta 1995, le da je bil tokrat še bolj izpiljen in že povsem primerljiv z nastopi najboljših svetovnih pop izvajalcev. Iz Sredozemlja so nastopile še skupine iz Maroka, Izraela, Turčije, Grčije, Francije, Španije in s Korzike. Med njimi je prav vse navdušil maroški Žid iz Izraela Emil Zrihan. Žar, s katerim je prepeval v falsetu, je popolnoma omrežil staro in mlado. Starejši so kot okamneli buljili v Zrihana, obarvana marseillska mladež pa je kričala in plesala od navdušenja. Emil Zrihan z ansamblom izvaja tradicionalno glasbo, prepleteno z vplivi arabske klasične glasbe in popularnih zvokov Orienta, vendar tako presunljivo in glasbeno popolno, da je težko verjeti slišanemu. To je bil edini res vrhunski koncert letošnjega Womexa, daleč največje glasbeno odkritje in eden najboljših koncertov, kar sem jih doslej videl. Veliko smo pričakovali od novopečenega senegalskega zvezdnika Cheikha Loja in njegovega projekta Jololi Review, ki ga je lani predstavil v Evropi skupaj z Youssoujem N'Dourjem, letos pa z Gvinejcem Dourom Barryjem in Mavretanko Dimi Mint Abbo. Žal je bil nastop preveč razdrobljen, mešanje električnih in akustičnih glasbil pa se tokrat ni obneslo, saj je povzročilo velika zvočna nihanja in nepotrebne pavze, ki se jih Cheikh Lo, kot vodja projekta, niti ni potrudil zamašiti. Jololi Review 2 je daleč od številke 1, ki je ponudila magične nastope in Cheikha Loja postavila ob bok kralja N'Dourja. Atrakciji letošnje poletne sezone, kubanski skupini Estudiantina Invasora,so zagodli kubanski oblastniki, ki jim niso izdali izhodnih vizumom, zato je v zadnjem trenutku vskočila Sierra Maestra. Spet žurerski nastop z odličnimi novimi izvedbami starega kubanskega sona in s predstavitvijo nove plošče Tibiri Tibara (World Circuit/Svet glasbe). Od otoških skupin so sicer prevladovale tiste z Indijskega oceana. Ena je prišla s francoskega Reuniona, kar dve pa z Madagaskarja. Vendar nobena ni ponudila tistega, kar smo iz tistega konca že imeli priložnost slišati na cedejih, letos pa tudi videti v živo na Drugi godbi. Obiskovalce Womexa, ki so napolnili prizorišče v petek in soboto, je zelo navdušila romunska brass zasedba Fanfare Ciocarlia, ki jo sicer res odlikuje neverjetno hiter tempo, a se zdi, da to ne odtehta kvalitete, ki jo ponujajo tovrstne zasedbe z juga Balkana. Zanimivo je, da so razen Emila Zrihana letošnji Womex zaznamovali izvajalci, ki smo ji že imeli priložnost spoznati v Sloveniji. Poleg "drugogodbenikov" Cheba Mamija in Sierre Maestre je enega najboljših nastopov namreč pokazala švedska skupina Vasen, ki je pred leti nastopala po Sloveniji na prireditvah Okarina Etno Festivala. Vasen so bili tokrat še boljši. Z dodanim tolkalcem z indijanskim imidžem in odličnim igranjem so postali kvartet in ena najbolj atraktivnih skupin iz Skandinavije, ki je ponudila dobro strukturirano in vročo izvedbo avtorskih komadov, črpajoč iz bogate švedske glasbene dediščine. Tega nastopa se je še najbolj veselila številna švedska delegacija, ki je promovirala Stockholm - evropsko kulturno prestolnico 1998, ki bo oktobra gostila tudi naslednji Womex.

Bogdan Benigar