Biofonograf 9

Nosferatu - najintimnejša pripoved o vseh nas živih

Uboga mojstrovina Nosferatu, eden izmed najobčutljivejših nemih filmov (Friedrich Wilhelm Murnau, 1922), je do zdaj imela med projekcijami zelo malo dobre avtorske muzike, če sploh kaj. Še huje - zdelo se je že, da ji je dodal svojo marnjo (po navadi prazno), kdor je imel kaj časa. Vsa napaka je bila kratko malo v tem, da je Nosferatuja večina “brala” najpreprosteje žanrsko, kot nekakšno navadno grozljivko, čeprav gre v bistvu za dramo kar najintimnejših razsežnosti. Kar je morda lahko razveseljevalo generacije, vzgojene z MTV, to vsekakor ni moglo zadovoljiti vseh tistih, ki vemo, da je svet starejši od petnajstih let.

Lani smo v Cankarjevem domu slišali Art Zoyd z Nosferatujem. Ja, dobesedno tako - muzicirali so “žnjim”. Spektakel je bil izreden, toda vsi smo se bolj ali manj spraševali, kam je v njem zginil Nosferatu. Projekcijska hitrost je bila napačna (tokrat izjemoma ne po krivdi Cankarjevega doma), verzija črno-bela, torej banalno arhivsko blago, skopirano brez truda po historicizmih, mednapisi so bili dobesedno prevedeni iz nemščine v angleščino, kar je bilo videti smešno redundantno, skratka, kvartet Art Zoyd se ni kaj dosti obremenjeval z raziskavo, s čim se mu je ukvarjati in kaj bo spremljal. Saj sploh ni spremljal - Nosferatuja je imel marveč kar tako za zraven. In to nonšalantno tudi priznal. Še dobro, da smo v Ljubljani tako širokosrčni do kinoušesnih podjetij, da se nismo glasno uprli neustrezni podobi in njej neustrezni muziki: Glasna godba s poljubnimi sličicami. Če pobrskam globoko po srcu, je to več ko dovolj grozljivo, vendar kaj, ko ta groza nima nič skupnega z Nosferatujevo.

Kdor se spomni letošnjega spomladanskega Nosferatuja, ko so muziko za kinotečni “prvi” kinoušesni “prelet” pripravili naši EinbißchenBlut Ensemble z Mitjem Vrhovnikom Smrekarjem, je lahko zadovoljnejši - spoštljiv odnos do filmične tvarine, zadržana godba, decenten narator, wiesbadenska kopija z nemškim tekstom (neizvirnim, neoblikovanim, a vendarle). Prava škoda, da je šlo za enkraten projekt. Tudi godba, ki jo je za Nosferatuja zložil Adrian Johnston, je bila zmerom premalo izkoriščena. Za razloček od vseh bendov, ki jim je podoba postranska reč, se je med malimi projekti prav Johnston še najbolj približal intimističnemu učinku. Na laserski plošči in na zgoščenki je najti rezultat naprezanj, ki se jim je posvetila Gillian Anderson: Prva dama obsedenka z “izvirno” partituro je obnovila premierno skladbo Hansa Erdmanna, čeprav je šlo za spodletel poskus, kar sta svojčas skesano priznavala tako režiser kakor skladatelj. Gillian se ni dala in je zadevo izvedla takšno, kakršna je bila v zgodovini samo enkrat - s pozabljeno uverturo Vampir iz pozabljene opere Vampir. S to gesto je podoživela star spor med drakulovci in nosferatujevci. Florence Stoker, dedinja Brama Stokerja, po čigar znamenitem romanu je nastal prvi filmski Nosferatu, je namreč porabljala vse sile, da je svetu že v dvajsetih letih dopovedovala, kako ima pravice tudi nad Murnauom. Marsikje se ji je posrečilo, seveda še najbolj na Angleškem. Pred nekaj dnevi je bil tako na Otoku Nosferatu prvič javno prikazan v svoji izvirni obliki in z angleškimi mednapisi.

S takšno obremenitvijo so se pri londonski produkciji novih kopij in nove muzike Photoplay lotili projekta, ki je bil premierno prikazan 17. novembra v veliki dvorani Royal Festival Hall (za časa Londonskega filmskega festivala). Kopijo Nosferatuja, ki jo je uporabila že Gillian Anderson - v okviru projekta Lumičre sta jo družno obnovila bolonjska Kinoteka in münchenski Filmski muzej - je Photoplay restavriral dodatno. Nemščino so prevedli v ustreznejšo, krajšo angleščino in ohranili vso razkošno stilizacijo z berlinske premiere. Z izvirno Erdmannovo muziko niso bili zadovoljni - argumentacija je zatrjevala, da je morda ustrezala metafori Nemčije po prvi svetovni vojni, za današnjo rabo in vnazajšen pogled pa je bilo to odločno premalo. Tako so dali partituro pisati Jamesu Bernardu, s čimer so dosegli dodaten kultni status. Skladatelj Bernard je namreč zadnjih dvajset let živel odmaknjeno, a ne preveč asketsko življenje na Jamajki. Vseh teh dvajset let ni napisal niti note. A je bil kljub vsemu najprimernejša osebnost, zakaj imel je izredno minulo delo. Bernard je za Hammerjevo produkcijo grozljivk napisal več ko dvajset partitur, med njimi so: Dracula (1958), The Hound Of The Baskervilles (1959), The Damned (1963), The Kiss Of The Vampire (1964), She (1965), The Devil Rides Out (1968). Založba Silva Screen je letos izdala izbor Bernardove muzike za Hammerja, pred dnevi pa je izšel tudi njegov Nosferatu. In kakšen Nosferatu je to! Pravzaprav se moramo kar nekako držati nazaj, da ne bo preveč komplimentov: V dvorani je bilo dva tisoč petsto ljudi, si predstavljate, na odru enainsedemdeset glasbenic in glasbenikov (vodi jih do desetinke sekunde sinhroni Nic Raine) - intimizem pa na celi črti. Nekaj najlepšega je, kadar simfoničen orkester zazveni v polni moči, a je to nekakšna notranja moč, ne pa zunanji blesk, plozanje in odrgline. Bernard piše hororje brez “glasbene groze”, torej brez klišejske forme, nikakor ne igra na učinke, pač pa raje-raje pospremi tisto grozo, ki nam jo velevata zgodovinski spomin in nezavedno. Bernard je zato prejkone dragocen avtor, živ dokaz, da muziško razumevanje nima nobene zveze z efektnostjo. Efektnost je, kar zadeva Nosferatuja drugje - v tistem neverjetno pametnem razumevanju, kam pravzaprav meri zgodba, v tistem segmentu, kjer se srečata vampir in njegova žrtev in kjer sta oba največji in najubožnejši bitji obenem. To pač nima več nobene zveze z grozljivko kot takšno. In lepo je bilo tisti ponedeljek v Londonu, ko je James Bernard vedel, kaj je življenje in kaj z njim početi.

Miha Zadnikar