Björk

Fenomen Björk

Čuden patron je tale Björk. Potem ko so jo nedrja rodne Islandije katapultirala v svet glasbe in popularnosti, je postala ena najatraktivnejših glasbenic, kar jih zadnja leta tava po polju uspeha in slave. Le kdo bi rekel, da to na videz krhko bitjece, veliko vsega meter petdeset, v sebi skriva toliko energije in volje, predvsem pa domišljije in poguma. Domišljije, da drži skupaj bend, kot so bili Sugarcubes; domišljije, da naredi mega ekscentričen album Debut; domišljije, da vsak njen album zveni še vedno sprejemljivo, čeprav je na samem robu še sprejemljivega. In poguma, da brezkompromisno vztraja pri tej domišljiji in od nje ne odstopa niti za milimeter.

Mediji jo imajo sicer še vedno za majhno deklico, bejbiko, za kakršno je veljala v skupini Sugarcubes. Mnogi jo primerjajo s Piko Nogavičko, drugi pa so ji nadeli vzdevek Pixie ime, ki v sebi združuje več paradoksov. Recimo tega, da je deklica in ženska obenem, da je zvezda in se kljub temu ne obnaša zvezdniško, da je resna in otročja hkrati, povrhu pa še dobra mama, hčerka in vnukinja, ki še vedno hodi domov za božične praznike.

Sicer pa, kaj pričakovati od otroka, ki je odraščal v neke vrste hipijevski komuni, polni glasbenikov s karseda liberalnimi pogledi na svet? Björk Gudmundsdottir, hčerka nekdanje glasbenice in nadarjene slikarke Hildur ter očeta Gudmunderja, ki je zdaj predsednik islandskega sindikata električarjev, je bila od malega obkrožena z nekonvencionalnostjo. Pri dveh letih je z mamino vnovično poroko za očima dobila zvezdo islandske rock scene, kitarista Saevarja Arnasona, poleg tega pa še šest bratov in sester. Veliki družini so se v skupnem domovanju pridružili tudi Saevarjeva sestra in dva brata, prav tako glasbenika, živahni dom pa je bil vedno prežet z melodijami Hendrixa, Beatlov in Janis Joplin.

"Vsi so imeli redno službo, vendar so prav tako vsi želeli spremeniti svet. To je bilo krasno za otroka, kot sem bila jaz. Vedela sem, h komu lahko grem, če sem potrebovala prijaznost, h komu po veselje, h komu, če se mi je zahotelo poslušati določeno vrsto glasbe. Vse skupaj je bilo zelo sproščeno in svobodno," citira Björk pisec njene kratke biografije Mick St. Michael.

Tako ni bilo nič nenavadnega, če je mala Björk hotela svojega mačka naučiti leteti, če je šla v šolo v rjuhi, na kateri je prej izrezala odprtino za glavo, in potem z njo "strašila" po šolskih hodnikih. Šele s tega vidika lahko razumemo njene čudne obleke in imidž nasploh.

Glasbeno nadarjena mama je svojo prvorojenko pri šestih poslala v glasbeno šolo. Glasbeni talent je sprva urila na klavirju in flavti, ravnatelju osnovne šole, ki jo je obiskovala, pa še nista ušla iz spomina njeno petje in očitna nadarjenost. Poleg tega enemu od radovednih novinarjev ni pozabil omeniti, da "je bila hitrih misli, vendar včasih zasanjana, kot da bi bila z drugega planeta skakljala je naokrog in zelo težko jo je bilo ujeti."

PRVA ŽEPNINA

S svojim obnašanjem in petjem je na vsakogar naredila izjemen vtis. Tako so nekoč snemali dokumentarec o njeni glasbeni šoli in Björk je za to priložnost zapela takrat izjemno popularno I love to love. Temu je sledila pogodba z založbo Fálkinn in enajstletna Björk je posnela svoj prvi album Björk. Na njem ni manjkalo šlagerjev in uspešnic, sicer pa je na albumu sodelovalo ogromno ljudi, ki so bili predvsem znanci njene mame, tako da Björk ni imela pretiranega vpliva na to, kakšen bo izdelek, danes baje vreden okrog 500 funtov. Do te prve glasbene pustolovščine ima Björk precej negativen odnos. Že zato, ker je na albumu samo ena pesem, ki jo je napisala sama. Sicer pa se ji ne zdi nič nenavadnega, da je pri enajstih že služila denar (in to več kot njena starša skupaj), saj je v Islandiji v navadi, da enajstletniki poleti sami zaslužijo za žepnino. Björk je to naredila pač po svoje, to je bila edina razlika med njo in njenimi vrstniki.

Zaradi zvezdništva ji ni šlo v šoli nič slabše. Čeprav se je nanjo začelo "limati" krdelo novih "prijateljev" in so sošolci zasovražili njo in njeno ploščo, je kot prej domov nosila odlične ocene, še vedno pa se je pridno udeleževala tudi različnih krožkov, ki so potekali v okviru šole. Med drugim je bila članica skupine navijačic, ki je bodrila šolsko rokometno moštvo. "Drla se je, dokler ni bila ob glas," se spominja njena mama.

ISLANDSKI PUNK

Po izidu uspešnega albuma je Björk veliko raje urila svoj glas na rokometnih tekmah kot s petjem. Čeprav so glasbeniki hoteli, da posname še en album, tega ni hotela. "Do trinajstega leta sem se popolnoma oddaljila od glasbe, potem se mi je zmešalo." Odkrila je namreč angleški punk. Nova glasbena usmeritev pa ni spremenila le Björk, ampak islandsko glasbeno sceno v celoti. Do takrat je bila v islandskih glasbenih trgovinah ponudba albumov naravnost katastrofalna. Kaj več od izdelkov popularnih Michaela Jacksona in Princa se, kar zadeva plošče tujih glasbenikov, ni dalo dobiti, ob izbruhu punka pa se je to spremenilo. Trgovine s ploščami so bile kar naenkrat polne alternativno-eksperimentalnih glasbenih izdelkov, ki jih je bilo sicer težko dobiti. Tako se je islandska mladina seznanila še s čim drugim, ne le z mainstreamovsko zasičenostjo glasbenega trga, in dobila priložnost, da na svojo roko eksperimentira z nevsakdanjimi glasbenimi slogi.

Björk je bila vsekakor med eksperimentatorji. Po kratkih poskusnih glasbenih izletih v skupinah Exodus in Jam je prišla skupina Tappi Tikarrass (po slovensko 'zamaši kuzlino luknjo'). Naredili so dva albuma, prvi, Bitid fastl vitid (Močno ugrizni v svoje misli) je bil posnet leta 1981, Miranda pa dve leti kasneje. Vse skupaj je zvenelo zelo indie in skoraj neprebavljivo, vendar je skupina redno koncertirala in Björk je tako prišla v stik z glasbeniki, s katerimi je kasneje ustanovila Sugarcubes. Že prej je s pevcem in trobentarjem Einarjem Örnom Benediktssonom in bobnarjem Siggijem Baldurssonom ustanovila skupino Kukl (po slovensko 'čarovništvo'). Pri britanski punk založbi so izdali dve trdi, z gotskim rockom prežeti plošči The eye in Holidays in Europe, veliko pa so tudi koncertirali v tujini, skupaj s podobno usmerjenimi skupinami, kot so bile Crass, The Fall in Flux of Pink Indians. "Na vsakem koncertu sem se počutila, kot bi si razparala prsi in si izpulila srce," pravi Björk. Naporno torej, vendar si je s koncertiranjem zunaj domovine prav gotovo pridobila veliko koristnih izkušenj.

SLADKORČKI

Björk se je kmalu naveličala napornega izvajanja kuklskih "čarovniških obredov" in se z veseljem pridružila skupini Sykurmolarnir alias Sugarcubes, ki sta jo okrog leta 1986 ustanovila z že omenjenim pevcem in trobentarjem Einarjem. Bendu so se pridružili še bobnar Siggi, basist Braggi in Björkin mož Thor, ki je igral kitaro. Ja, Björk ne le da se je poročila, pri dvajsetih je že imela sina Sindrija, ki je svoja starša spremljal na praktično vseh koncertih skupine. Uspevalo ji je, da je bila ne le dobra pevka in klaviaturistka, ampak tudi pozorna in odgovorna mama. No, s Thorom sta se kmalu razšla, kljub temu pa sta ostala prijatelja. Ko se je leta 1989 skupini kot klaviaturistka pridružila Magret Ornolfsdottir, na kratko Magga, si je Thor "dovolil" celo to, da se je z njo poročil. Baje so se vsi lepo razumeli.

Začetek uspeha skupine Sugarcubes je bil pravzaprav pravljičen. Sami so vse skupaj imeli za čisti štos. Sprva so bila besedila njihovih pesmic večinoma zgodbice o pijančevanju in bruhanju, kar je bila obvezna sestavina tipičnega islandskega načina zabave. Kot pravi Björk, so bili Sugarcubes le hobi za konec tedna. Drugače se je s prijatelji lotevala najrazličnejših "projektov", kot so bili ustanovitev piratskega radia, nasilen prevzem televizijske postaje, organiziranje kvazi filmskih festivalov, napadi na policiste: "Bili smo neke vrste teroristi, grozni smo bili!"

No, potem je prišlo leto 1987 in tovrstnega heca je bilo konec. Novinarji angleškega glasbenega časopisa Melody Maker so nekje staknili njihov prvi single, Birthday. Bil jim je tako všeč, da so ga razglasili za ploščo tedna in postal je prava underground uspešnica. Sugarcubes je v svoje varstvo vzela založba One Little Indian (s katero Björk še vedno sodeluje), Björk pa se je znašla na prvem letalu za London. Kajpak je bilo treba izdelek promovirati, dati nekaj intervjujev, pozirati fotografom in igrati na koncertih. Björk je vse skupaj zelo zabavalo. "Zastonj limuzine, zastonj hrana in pijača, pa še prijatelje si lahko povabil na gostijo. Bilo je kot neskončno dolge počitnice. Bilo je briljantno!"

Postali so ljubljenci alternativne indie scene. S svojo mladostniško dinamičnostjo so v srce Evrope prinesli del neznanega in oddaljenega severnjaškega duha, ki ga je bilo kljub angleškim besedilom močno čutiti v njihovi glasbi. Bili so nekakšna kakovostna eksperimentalna etno novost, zlasti za angleški trg; ta jim je dobrodušno na stežaj odprl vrata in s tem pokazal veliko strpnosti do drugačnega, nebritanskega.

Singlu Birthday je sledil album Life's Too Good (1988), leto kasneje pa Here, Tomorrow, Next Week!. Vendar je v času tega drugega albuma njihova na hitro pridobljena slava počasi začela bledeti. Mlačnega odziva je bil deležen le še uvodni single Regina, album pa se je skorajda samo sprehodil mimo zvezd in novosti željnega ter neizprosnega glasbenega parka. "Leto dni so nam namenjali popolnoma vso pozornost, potem pa ravno nasprotno," se spominja Björk.

Vidno razočarani so se Sugarcubes zavlekli v brlog anonimnosti. Björk se je zaposlila v trgovini s starinami, vendar je obdržala stik z glasbenim svetom: manchestrskim 808 State je s svojim vokalom ozaljšala dve pesmi na albumu Ex:El, izdanem leta 1991, sodelovanje z Grahamom Masseyjem pa se je izkazalo za pomembno.

Sugarcubes so si čez čas zlizali rane zaradi užaljenosti in se februarja 1992 vrnili s tretjim albumom Stick Around for Joy. Kritiki so album slavili kot vrnitev k formi. Vse skupaj je zvenelo bolj enostavno (beri: znosno) in uglašeno, vendar album kljub temu ni dosegel uspeha, kakršnega si je nemara zaslužil. Kot ponavadi publika, ki se je preusmerila na nove, vzhajajoče zvezde, pozornosti ni mogla posvečati več skupinam hkrati in tako so "tisti obrabljeni Islandci" utonili ali v pozabo ali v mreže nostalgičnih spominov na dobre stare čase s konca osemdesetih, ko je bil indie rock res neodvisen od mainstreamovsko alternativne glasbene scene. In to nostalgijo bodo Sugarcubes vsekakor vselej čutili.

SOLO DIVA

Björk se je, že dodobra navajena vseh užitkov in pasti glasbenega sveta, odločila konkretizirati svoje zamisli. "Prišla sem do tega, da moram to storiti zdaj ali nikoli. Ali zdaj posnamem vse te pesmi, ki so se mi že leta rolale po glavi, ali pa tega ne bom nikdar storila." Po hitrem postopku se je s sinom preselila v Anglijo in leta 1993 izdala album Debut. Glede na to, da je z enajstimi posnela prvi album, leta 1990 pa skupaj z Gudmundar Ingolfssonar triom jazzovski Gling-Glo, to sicer res ni bil njen debut, je pa s tem naslovom vesoljnemu svetu lepo povedala, kaj si misli o svojem zgodnjem, najstniškem prvencu.

Seveda ni šlo vse gladko. Radikalna sprememba življenjskega okolja in smernic nasploh je terjala veliko premisleka. V osebnem smislu je šlo predvsem za sinovo življenje, saj je kot šoloobvezen otrok potreboval stalen dom in šolo, poleg tega so postale razmere v Islandiji zanjo neznosne in mirno življenje tam ni bilo več mogoče. Kot je nekoč omenila, je z enajstimi v rodni deželi postala javna last. V glasbenem smislu pa je Björk stopila v stik z drugimi solo umetnicami, kot je na primer Tori Amos, in tako vsaj delno dobila vpogled v to, v kar se je zavestno spuščala.

Težko je bilo predvideti, kakšen odziv bo imel njen samostojni prvenec. Kot pevka skupine, kakršna je bila Sugarcubes, je sicer lahko računala na podporo fanov skupine, kaj več pa si niti sama ni obetala. Tudi založba je bila dokaj skeptična. Sprva so računali na prodajo 25.000 izvodov. Po uvodnem singlu Human Behaviour, ki je priplezal le na 36. mesto britanske lestvice, kaj drugega niti niso pričakovali. In ko je številka narasla tja do treh milijonov prodanih izvodov, so bili vsi vzhičeni, še najbolj Björk. "Debut sem si zamislila kot nekaj malega, kar bom naredila, potem pa se je to prelevilo v nekaj veliko večjega."

Albumu je pečat vtisnil producent Nellee Hooper, ki je v zvezdniške vode zaplaval predvsem po zaslugi sodelovanja z dub hip-hop zasedbo Soul II Soul in njeno maskoto Jazziejem B, kasneje pa je delal tudi s Sinead O'Connor in Madonno. Björk je takoj opazila njegovo nadarjenost. "Bilo je očitno, da imava nekaj skupnega oba sva bila sita običajne pop glasbe. Hotela sva ustvariti nekaj drugačnega."

To jima je vsekakor uspelo. Album je kombinacija različnih glasbenih žanrov od rocka pa vse do sodobnih dance in techno variacij. Vse njene single in prav tako videospote preveva pridih progresivne ustvarjalnosti, katere čas je šele prihajal. Gre za pristni pop devetdesetih, ki v svojem postmodernem eklektičnem slogu ne pozna žanrskih omejitev in zagledanosti v eno samo smer. Proces Björkinega glasbenega ustvarjanja je vedno večsmeren in se nikakor ni pripravljen podrejati različnim konvencionalnim normam, ki peljejo v že milijonkrat prežvečeno standardizacijo zvokov. Gre za konstruktivne in pozitivne ekscese, ki se popolnoma skladajo z njeno zunanjo podobo, imidžem in tudi življenjskimi nazori.

Leto 1993 je bilo po njenih besedah najbolj izpolnjujoče. "Na to sem se nezavedno pripravljala celih deset let, torej se vse skupaj ni zgodilo kar tako. Je pa bilo desetkrat boljše, kot sem si kdaj mislila."

Nenaden uspeh je Björk doletel docela nepripravljeno na turnejo, po kateri je hlepela njena nova zvesta publika. Ker koncertiranje ni bilo v načrtu, so bile v živo izvedene pesmi prava polomija v primerjavi s studijskimi posnetki. Ne glede na to je bil njen nastop na podelitvi britanskih glasbenih nagrad Brit Awards '94 prijetno presenečenje za vse. Skupaj s P. J. Harvey je zapela Satisfaction skupine Rolling Stones in tako navdušila dvanajst milijonov gledalcev pred televizijskimi zasloni širom po Evropi, da se je deset dni kasneje in sedem mesecev po izidu Debut spet zavihtel na tretje mesto med najbolje prodajanimi albumi.

Vendar ima uspeh tudi svoje slabe strani. Naporna svetovna turneja je Björk popolnoma izčrpala. "Samo en dan v letu sem imela prost ..., bila sem na tem, da naredim samomor." Poleg tega jo je dajala preganjavica zaradi novega albuma, za katerega je vedela, da je neizbežen. Hotela se je čim prej vrniti k tistemu delu, ki ga najbolj obvlada k studijskemu snemanju. "Vedela sem, da izdelek ne bo popoln, ampak bilo je pomembno, da naredim album in ga čim prej izdam."

POŠTA

Okoli sebe je zbrala kopico odličnih glasbenikov, producentov in programerjev z angleške dance scene, kot so Tricky, Howie B in Graham Massey, ter junija 1995 izdala Post. Album je, kot pravi Björk, dvojček Debuta, vendar vsekakor še bolj čuden, temačen in surov. Na prvi posluh je veliko manj dostopen kot prvenec, slogovno pa prav tako oziroma še bolj raznovrsten. Glasbena podlaga njenih pesmi lahko prenese kakršnokoli mešanico glasbil in programiranih zvokov. Pri Björk je možno prav vse. Kot v enem od člankov o Björk pravi danski muzikolog Morten Michelsen, je ob vsej glasbeni raznovrstnosti edina fiksna točka njenih glasbenih stvaritev njen vokal. Prav zaradi pomanjkanja stalne identitete glasbenih stilov sta njen glas in samo zanjo značilna vokalna izvedba tako zelo pomembna, saj šele ta dva naredita iz konfuzne mešanice smiselno in koherentno celoto.

Prvi single, izdan maja 1995, je bil agresivni Army of Me, narejen skupaj z Masseyjem in podkrepljen s sodelovanjem karizmatične temnopolte pevke Skin iz skupine Skunk Anansie, ki je prav tako pristala pri založbi One Little Indian. Mesec kasneje je sledil album, ki se je takoj po izidu povzpel na drugo mesto britanske lestvice najbolje prodajanih albumov. Tudi turneja je bila skrbno načrtovana, saj Björk ni hotela ponoviti napake, ki jo je naredila pri Debutu. Ker so se ji zdeli koncerti v okviru turneje Debut preveč predvidljivi, je k sodelovanju povabila harmonikarko Suzie Katayana in Laylo Arap, ki je na koncertih za mešalno mizo v živo miksala zvoke in s tem prispevala interpretacijo pesmi.

Na evropskem delu turneje ji je namesto predskupine družbo delal njen (zdaj že bivši) življenjski spremljevalec Goldie, did_ej, ki je zaslovel v letih 1994-95, v času jungle glasbe, in razvnel evropska plesišča z dvojnim albumom Timeless. Tako je Björk veliko lažje prebrodila težave in stres zaradi nenehnega koncertnega razdajanja, čeprav so jo živci februarja 1996 izdali, pa tudi fizično je bila popolnoma izčrpana. Na letališču na Tajskem se je pošteno zlasala z angleško novinarko Julie Kaufman, kasneje se ji je za to skesano opravičila, čez nekaj mesecev pa je bila deležna še pisemske bombe enega od ameriških fanov. To je hvala bogu prestregla policija, fanatični oboževalec pa se je potem ubil, samomorilski "podvig" pa posnel na videokaseto.

NAGRADE

Kajpak si je veliko lepše ogledati njene spoštovanja vredne uspehe, ki jih potrjuje kar nekaj mednarodnih nagrad. Med drugim je leta 1994 na skomercializiranih Brit Awards dobila nagradi za najboljšo tujo debitantko in najboljšo tujo izvajalko, dve leti kasneje pa ji je ista institucija podelila še nagrado za najboljšo tujo umetnico.

Prav gotovo je Björk najbolj ponosna na prestižno glasbeno nagrado, ki jo vsako leto podeljuje Nordijski svet. Ta priznana in okostenela institucija je doslej nagrado hranila za umetnike, ki se ukvarjajo s klasično glasbo, a tokrat je naredila veliko izjemo. Nagrada, ki jo sicer podeljujejo v dvorani mestne hiše v Oslu, kjer izročajo tudi Nobelovo nagrado za mir, je prvič prišla v roke rock/pop ustvarjalcu. Pa ne le to! Björk je sploh prva ženska, ki je dobila to prestižno nagrado.

V sicer vznesenem in hvale polnem nagovoru pred izročitvijo nagrade 3. marca letos je članica sveta Pia Raug, danska pevka in tekstopiska, med drugim o Björk povedala tudi tole: "Kot otrok islandske zemlje je postala graditeljica mostov, ki govori vsemu planetu. Jazz in punk je pripravila do medsebojne komunikacije. V njenih rokah se kamnita srca hard-core rocka spremenijo v poezijo in krhkost. Je ljubljenka mladine, živeče v velikih mestih, saj zna nagovoriti tisto, kar je najboljše v njih, ne da bi pri tem poskušala prikriti resničnost."

HOMOGENOST

Björk sama pravi, da navdih za ekscentrične izdelke črpa prav iz resničnosti. Njen zadnji album Homogenic prav gotovo ne izstopa iz teh okvirov, čeprav je v nekem smislu popolnoma drugačen od prejšnjih dveh. Večinoma je posnet v Björkinih domačih hišnih studiih v Španiji, pri snemanju pa je sodelovala z Markom Bellom iz techno zasedbe LFO in islandskim godalnim oktetom pod vodstvom Eumirja Deodata. Album je spet mešanica različnih glasbenih slogov, vendar ima to tokrat globlji pomen. Kot je Björk zaupala danski reviji Oor, se v tej mešanici zrcali njena rodna Islandija, dežela številnih paradoksov. Orkestralna godalna podlaga predstavlja tipično islandsko naravo, ki je zaradi potresov, ledu, vulkanov in gejzirjev zelo primarna in nepredvidljiva ter v sožitju s katero živi prav vsak Islandec. Po drugi strani je Islandija neverjetno moderna s svojo high-tech računalniško opremo; uporaba te naj bi bila vsaj po statističnih podatkih sodeč , gledano v odstotkih, največja prav na Islandiji. Bellovi elektronski beati predstavljajo to tehnološko plat, ki je temelj za razvoj vsake države. Z Björkinimi besedami: "Elektronski beati so ritem, jedro, godala pa ustvarijo tradicionalni ambient, barvitost. Homogenic je Islandija, moja očetnjava, moj dom."

V teh besedah je čutiti ogromno intimnosti. Producent dveh pesmi z novega albuma (odličnega prvega singla Joga in All is Full of Love) Howie B je za Music News of the World potožil, da je bilo delanje albuma pravi boj z lastnimi čustvi, ustavil pa se je predvsem pri eni od pesmi (naslova noče izdati); te ne more niti slišati, kaj šele poslušati, saj "v njej jasno slišiš bolečino, jezo in strah". Po njegovem gre za zelo čustveno in zelo pogumno ploščo, podobno pa pravi tudi Björk. "Gre za čustveno najmračnejši album, kar sem jih naredila, vendar je na njem tudi zelo veliko upanja." Poleg tega je v primerjavi z albumoma Debut in Post veliko bolj počasen (dolgočasen, če hočete), predvsem pa enodimenzionalen. To je po svoje razumljivo. "Prejšnja albuma sta govorila o mojih pogledih na življenje v tistem času. Nisem hotela mirnega življenja, in ga tudi nisem imela. Hotela sem hitrost, akcijo, senzacijo, napetost in izzive ravno nasprotno od mirnega življenja na Islandiji. Moje življenje je bilo 'rollercoaster' in mislila sem, da je to super. Izgubila sem se v njem."

Tako je nastal Homogenic, kar je Björkina beseda za 'homogeneous' in pomeni homogen, istovrsten. Na albumu, ki ga krasi izjemno izdelana in doslej najbolj nenavadna Björkina podoba (našemljena je v izumetničeno gejšo), ki sta jo ustvarila slavni fotograf Nick Knight in zdaj eden od vodilnih britanskih modnih kreatorjev Alexander McQueen, so poleg že omenjenih Marka Bella in Howieja B sodelovali še Mark 'Spike' Stent in RZA, sicer eden od kontroverznih rapperjev iz zasedbe Wu-Tang-Clan. Z Wu-Tangovci je Björk menda v New Yorku posnela toliko materiala, da bo izdelek z njihovimi skupnimi umotvori najverjetneje izšel spomladi prihodnje leto. Kar zadeva birokratske podatke, ki se tičejo singlov in turnej, pa tole: drugi single s Homogenic Bachelorette je v Evropi izšel 18. novembra, turneja pa naj bi se začela spomladi 1998 v ZDA. Brez dvoma bo Björk tudi tokrat dala vse od sebe. Takšna pač je.

Marta Pirnar

IZBRANA DISKOGRAFIJA

Albumi s Sugarcubes

LIFE'S TOO GOOD (One Little Indian TPLP5, 1988)

HERE, TODAY, TOMORROW, NEXT WEEK! (One Little Indian TP15 CDC, 1989)

STICK AROUND FOR JOY (One Little Indian TP30 CD, 1992)

IT'S IT (One Little Indian TP40 CDC, 1992)

Samostojni albumi

BJÖRK (Fálkinn FA006, 1977)

GLING-GLO (Smekkleysa SM27 CD, 1990); skupaj z Gudmundar Ingolfssonar Trió

DEBUT (One Little Indian TPLP31 CD, 1993)

FOR ALL PEOPLE WHO DON'T BUY WHITE LABELS: najboljši remiksi z albuma

Debut (Mother Earth Records 853 881-2, 1994)

POST (Mother Earth Records S27733-2, 1994)

TELEGRAM: remiksi z albuma Post (One Little Indian, TPLP51T, 1996)

HOMOGENIC (Mother Earth Records 539 178-2, 1997)