Kozmična Amerika

HRIBOVSKI BOOGIE

Do glasbe bratov Delmore vodita vsaj dve poti. Če boste raziskovali korenine rock'n'rolla, boste v bolj natančnih študijah kmalu naleteli na zapiske o boogieju, kakršnega sta v tridesetih in štiridesetih letih izvajala Alton in Rabon Delmore. Če imate tako imenovano kozmično ameriško glasbo predvsem radi in je ne raziskujete iz akademskih razlogov, pa boste kmalu po prvem srečanju z glasbo bratov Louvin začutili željo po odkritju še globljih korenin te glasbe in tako prišli do hribovskega boogieja, kakršnega sta nekoč na odru Grand Ole Opryja igrala brata Delmore.

Charlie in Ira Louvin sta usodno vplivala na Grama Parsonsa, Chrisa Jonesa, Emmylou Harris, Chrisa Hillmana in številne druge izvajalce country rocka, country gospela in bluegrassa. Do tako izvirnega in nenavadnega sloga, v katerem se užitkarske teme mešajo s hlinjeno pobožnim gospelom, pa sta prišla prav ob poslušanju starih posnetkov bratov Delmore in drugih hribovskih glasbenikov, ki so si s pesmijo lajšali tegobe življenja v obljubljeni deželi. Brata Delmore - Alton se je rodil na božični dan leta 1908, Rabon pa 3. decembra leta 1916 - sta odraščala v preprosti kmečki družini v Alabami. Njuna starša sta naivno upala, da bosta otrokom s preselitvijo v južnejše, bolj rodovitno porečje Tennesseeja omogočila boljše življenje, a se je kmalu začela velika gospodarska kriza. Časi so bili težki, v življenju Delmorovih pa je z rastočo revščino dobivala vse večjo vlogo glasba.

Mati je vse hčerke in sinove naučila prvih glasbenih korakov. Njen najboljši učenec je bil nadarjeni Alton. Obiskoval je cerkveni zborček in z družino nastopal na različnih verskih srečanjih. Revščina je odločno zaznamovala glasbo bratov Delmore. V več pesmih govorita o želenem pobegu iz revščine, reka in železnica pa po mnenju zgodovinarja Billa Harrisona pomenita simbol te velike želje. Alton je Rabona naučil igrati tenorsko kitaro in tako sta kmalu začela nastopati na lokalnih prireditvah in osvajati prve nagrade na glasbenih tekmovanjih, še danes priljubljenih na ameriškem jugu. Kmalu sta razvila prepoznaven slog vokalnih harmonij in igranja na kitare ter že leta 1932 odšla na avdicijo radia WSM v Nashvillu. Bila sta sprejeta in sta začela nastopati na odru znamenitega Grand Ole Opryja. Občinstvo je imelo rado njune zabavne skladbe, zato sta bila v tej ugledni druščini vse do leta 1938, ko so ju - podobno kot pozneje Hanka Williamsa - odpustili zaradi pijančevanja in nespodobnega obnašanja. Za odrom sta spoznala prve zvezdnike countryja z Davom Maconom na čelu in postajala čedalje bolj priljubljena. Ker sta bila odlična kitarista in pevca, so ju kmalu začeli posnemati nadobudni glasbeniki. Vpliv bratov Delmore je očiten v zgodnjih posnetkih Billa Monroeja in dueta The Blue Sky Boys. Med kariero sta bolj ali manj redno nastopala na trinajstih radijskih postajah, koncerte pa sta imela v sedemintridesetih državah. Kot duet sta posnela več kot dvesto skladb. Snemala sta s skupino The Arthur Smith Trio in na nekaterih poznejših snemanjih spremljala celo Dava Macona. Tik pred koncem kariere sta snemala z gospelovskim kvartetom The Brown's Ferry Four in k sodelovanju povabila Merla Travisa, Grandpaja Jonesa in Reda Foleyja.

Alton je po tragični smrti svoje triletne hčerke začel še bolj popivati, zato sta se z bratom v začetku petdesetih let razšla. Rabon je leta 1952 umrl za rakom, razočarani in zapiti Alton pa je tako izgubil še zadnjo željo po nadaljevanju glasbene kariere. Nekajkrat je še nastopil na radiu in poučeval kitaro, leta 1964 pa se je tudi on dokončno poslovil od glasbe in sveta. Charles Wolfe pravi, da sta bila tudi značajsko podobna bratoma Louvin. Alton je bil živahen in prijazen možakar, nagnjen k številnim depresijam, Rabon je bil umirjen in sramežljiv, oba pa sta bila globoko verna. Njuno glasbo danes igrajo Doc Watson, Geno Delafose in drugi. Številni zvezdniki countryja imajo na vrhu lestvice po eno skladbo, že naslednje jutro pa nanje pozabijo. Spomin na brata Delmore očitno ne bo zbledel.

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA/BIBLIOGRAFIJA

Delmore Brothers: Brown's Ferry Blues (County Records)

Delmore Brothers: Sand Mountain Blues (County Records)

V vašem zvočnem arhivu bo diskografija bratov Delmore že s tema dvema izdajama dovolj verodostojno zastopana, čeprav so na trgu dosegljivi tudi bolj ali manj nepopolni albumi založb Ace in Bear Family. Osebno stavim na posnetke s plošče Brown's Ferry Blues, narejene v tridesetih letih, čeprav sta brata Delmore na rock'n'roll brez dvoma bolj vplivala z glasbo iz druge polovice štiridesetih let, danes dosegljivo na kompilacijskem albumu Sand Mountain Blues (County Records, P. O. Box 191, Floyd, VA 24091, USA). Skladbe Brown's Ferry Blues in Gonna Lay Down My Old Guitar je rad snemal Doc Watson, med najlepša posvetila tej glasbi pa sodi album bratov Louvin z naslovom A Tribute To The Delmore Brothers. Pred kratkim ga je vnovič izdala založba Capitol. Za nameček sta obe izdaji založbe County Records zvokovno izjemno kakovostni.

Alton Delmore, edited by Charles K. Wolfe: Truth Is Stranger (Country Music Foundation, 1995)

Alton Delmore je bil odličen glasbenik. Napisal je več kot tisoč pesmi, očitno pa mu je šlo dobro od rok tudi pisanje. Ko sem se septembra letos v Tennesseeju o tej knjigi pogovarjal z urednikom Charlesom Wolfom, mi je povedal, da je bil med branjem rokopisa presenečen, kako dober literat je bil Alton. Knjigo - žal ji manjka sklepno poglavje - je izdala fundacija Country Music Foundation in je eden najpristnejših dokumentov o dogajanju v zgodnjem countryju. Med zanimivejša poglavja sodijo pripovedi o srečanjih z Jimmiejem Rodgersom in Royem Acuffom, Alton pa je v svojem delu lepo opisal tudi zgodnja leta Grand Ole Opryja, zato ima knjiga izjemno zgodovinsko vrednost.