Prvi Dnevi saksofona v Sloveniji

Bo Nova Gorica postala mesto saksofona?

Pred petdesetimi leti je na Goriškem dozorela odločitev o zgraditvi Nove Gorice. V praznični jeseni je tamkajšnji Kulturni dom v sodelovanju z Glasbeno šolo Nova Gorica in Glasbeno šolo Frana Koruna Koželjskega iz Velenja napovedal prvo mednarodno srečanje saksofonistov iz Avstrije, Hrvaške, Italije, Madžarske in Slovenije.

Namen tega dokaj izvirnega projekta je bil spoznavanje raznovrstne glasbene literature za to v svetu vse bolj priljubljeno glasbilo, spoznavanje posebnosti njegovega zvoka, igranje v komornih zasedbah in oblikovanje orkestra saksofonov, ki je nedvomno posebna izvajalska osvežitev glasbene ponudbe. Pripravo srečanja so prireditelji zaupali mednarodno uveljavljenemu koncertnemu saksofonistu in pedagogu magistru Otu Vrhovniku, pri strokovnem delu pa mu je pomagal profesor Martin Steinkogler, saksofonist in glasbeni pedagog iz Innsbrucka. Na razpis se je odzvalo 58 mladih glasbenikov: 32 iz Slovenije, 18 iz Avstrije, en madžarski, trije hrvaški in štirje italijanski saksofonisti.

Pet dni prijateljevanja, skupnega igranja, odkrivanja glasbene literature, slogov in tehnike igranja je med 25. in 30. oktobrom "ozvočilo" prvo mednarodno srečanje saksofonistov v Novi Gorici. V sproščenem in delovnem ozračju so v prostorih novogoriške glasbene šole nastajali poustvarjalni plodovi različnih komornih sestavov, ki so se predstavili na treh večernih koncertih: v Kulturnem domu Gorica, v dvorani velenjske Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega in v veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica. Z raznolikim sporedom, ki je obsegal dela klasičnega repertoarja, jazzovske in sodobne skladbe ter lahkotnejše melodije in ritme, so mladi inštrumentalisti izredno dobro razkrivali izjemne zvočne razsežnosti, ki jih izvajalcu ponuja saksofon. Šest različnih inštrumentov, od sopranina do najnižje zvenečega basovskega saksofona, je na koncertnem odru sestavljalo "galerijo", v kateri so z mladostno razigranostjo in svežino nastopali udeleženci Dnevov saksofona. Izjemnemu animatorju Otu Vrhovniku in njegovemu asistentu je s starostno (najmlajši udeleženec je bil star komaj 9 let, najstarejši pa 42) in nacionalno raznoliko glasbeno družino uspelo oblikovati usklajeno orkestrsko telo, ki je žlahtnost zvoka "svetlečih se inštrumentov" prenašalo v domiselne interpretacije krajših skladb Janija Goloba, Scotta Joplina, Georgea Gershwina, Gerlanda in Johanna Straussa. Na sklepnem slavnostnem koncertu v Novi Gorici pa je saksofonski orkester izvedel tudi novo skladbo Glasba za paviljon Ambroža Čopija. Mladi primorski skladatelj je delo posvetil Novi Gorici ob njeni 50-letnici in ga napisal prav za Dneve saksofona. Čopijevo noviteto odlikujeta barvita zvočnost in ritmična pestrost (pa tudi izvajalska zahtevnost!), v marsikaterem taktu se avtor "spogleduje" z jazzom in Gershwinovo glasbeno govorico. Glasbo za paviljon so mladi saksofonisti izvedli dostojno in prikupno, seveda pa bi za popolnejši zvok potrebovali več kot dva dni študija. Z zapisanim se je po koncertu strinjal tudi skladatelj, ki se je tokrat prvič preskusil z zvokom orkestra saksofonov:

"Kot študent prvega letnika sem na Akademiji za glasbo napisal skladbo za klavir in saksofon, zvok orkestra saksofonov pa je nekaj povsem novega. Zato sem pri nastajanju dela poprosil za nekaj koristnih nasvetov Ota Vrhovnika. Nastala je ritmično precej zahtevna skladba, vendar je v njej prepoznavna tudi značilna melodičnost, podprta s takimi in drugačnimi harmonijami. Dirigent in izvajalci so imeli premalo časa, da bi skladbo kakovostneje naštudirali. Vendar sem vesel, ker so jo sprejeli za svojo, igrali so jo z veseljem, in to je bil tudi namen."

Korektno prvo izvedbo je na novogoriškem koncertnem odru doživela tudi skladba Ave Maria za sopran in ansambel saksofonov Sama Vremšaka, delo, ki ga je avtor zapisal kot dvajsetletni študent in je s svojo zvočnostjo odsev razmišljanj mladega skladatelja. Dovolj suvereno je sopranski nastop opravila Dragica Čarman.

Glasbeniki različne starosti in z različnimi izkušnjami s saksofonsko igro (med njimi so na koncertih izstopali tudi že profesionalno izvedeni člani dunajskega kvarteta saksofonov Danubia) pa glasbenega znanja, ki so ga intenzivno pridobivali v razredu Ota Vrhovnika in Martina Steikoglerja, niso predstavljali le na koncertih. S sproščenostjo in igrivostjo so že drugi in nato še tretji dan napolnili nekatere ambiente v novogoriških gostinskih lokalih ter svoje poslanstvo s priložnostnim nastopom predstavili tudi poslancem v novogoriški skupščini. Tako se je ozračje Nove Gorice v petih dneh prepojilo z izjemno razkošnim svetom saksofonskih zvokov, temperamentnost srečanja je osvojila tudi novogoriškega župana Črtomirja Špacapana, zato je obljubil, da bo srečanje saksofonistov spet prihodnje leto.

In zakaj želi Nova Gorica postati mesto saksofona?

Saksofon v Novi Gorici (in v moji duši)

"Gre preprosto za moč ideje in njene uveljavitve v okolju. Brez predhodnih raziskav, brez kalkulacij, ocen, statistike in vseh vrst 'obrambnih' analiz. Morda le kot trajno (in lastno) pravilo, da je zadovoljeno občinstvo cilj vseh prizadevanj in si zasluži vedno novih in svežih obravnav. (Od tod v Kulturnem domu Nova Gorica in okrog njega vselej kaj novega: od različnih ciklov raznovrstne glasbe - Hitove muze, Glasba z vrtov sv. Frančiška, GM Oder - do vključevanja v projekte Imago - Škrabec - YEM ...)

V tem kontekstu (morda tudi nostalgično obarvano) ob neki kavici v "kulturcu" privre iz duše upokojenega glasbenega pedagoga, pihalca in dolgoletnega vodje pihalnih orkestrov občudovanje ansambla saksofonistov, ki jih je nedavno slišal in doživel v vrvežu San Francisca. Mimoidoči so obstali, prisluhnili ... Saksofon je nedvomno inštrument današnje dobe: raznolik, zgoščen v svojem zvoku in izjemno poveden - angažiran in razbremenilen hkrati.

Razmišljam in se odločim. Zaradi novega izziva, zaradi mika muzike in inštrumenta, ki ga ne poznam dovolj, zaradi možnosti bivati med mladimi in jim pomagati, zaradi povezave z glasbeno šolo in utrjevanja njene vloge v okolju, zaradi konkretnega argumenta pri mestnih oblasteh, njihovi deklarirani politiki in dejanski pripravljenosti prisluhniti mladim ... Ideja je vse bolj oprijemljiva. Dobiva jasne obrise, se spotakne tudi ob nekaterih značilno slovenceljskih malenkostih, ki pa le dodatno vlijejo kisika v priprave - in zaživi. Pripravljeno je prvo mednarodno srečanje saksofonistov petih sosednjih držav DNEVI SAKSOFONA V SLOVENIJI, Nova Gorica, oktober 1997.

Pet dni skupnega igranja mladih iz različnih okolij in kulturnih tradicij, sporazumevanje v skupnem muzikalnem jeziku, iskanje usklajenosti v skupni igri različnih glasbenih zvrsti ... Priložnostni nastopi, prikrito tekmovanje med posameznimi 'ansambli', samodokazovanje povezanih saksofonistov od sopranina do basovskega saksofona.

V dneh saksofonskega druženja v Novi Gorici smo občutili vsesplošno navdušenje nad tem glasbilom, začnemo lahko kar s strokovnim vodjo srečanja in njegovo tokratno profesionalno improvizacijo (pravzaprav nihče do zadnjega trenutka ni vedel, kakšna skupina se bo oblikovala in kako bodo udeleženci lahko zaigrali skupaj), omenimo mlade, ki svoje odraščanje vežejo na to čudovito glasbilo, pa vse, ki smo skrbeli za organizacijske posle in počutje gostov. Dogodek je dokumentiran, prvo srečanje je mimo, odziv je presegel pričakovanja, sanjati je treba naprej.

Prihodnje leto dograditi vsebino, povezati slovenske strokovne kadre, razširiti saksofonski glas Nove Gorice - jubilanta - na širšo Goriško, Tržaško, morda v Furlanijo, ponuditi mladosti, glasbi in povezovanju v specifiki tega glasbila možnost polnokrvne odzivnosti. Vera v idejo, uporno vztrajanje in prizadevanje za čim boljšo uresničitev postavljenega cilja so zagotovilo za uspeh druge in nadaljnjih "saksofoniad". Če se bomo le izognili pojavu goriške posebnosti, zgodbi o ptiču Feniksu. No, tudi tedaj se da najti moč v argumentu sorazmerne trajnosti glasbene ponudbe na visoki ravni ali pa možnost preskusa v novem izzivu, ki bo, hvala bogu, v glasbi gotovo našel kakšno novo in žlahtno seme ... " je po izzvenenju Dnevov saksofona v Novi Gorici razmišljala Alenka Saksida, direktorica novogoriškega kulturnega doma.

Tatjana Gregorič