Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Jane Weber

Zapiski s poti po ameriškem jugu (2. del)

Pesmi o Ameriki

Če bi radi spoznali blišč in bedo ameriškega glasbenega prizorišča, morate v Nashville. Klube, kjer nastopajo najboljše bluegrassovske zasedbe, obišče na večer le kakih dvajset turistov, večinoma Japoncev, ki jih boste podnevi srečevali v najbolj zanikrnih (in praviloma najboljših) trgovinah s ploščami countryja in s tovrstno literaturo.

Koncerte v konservativnem Grand Ole Opryju obiskuje starejše občinstvo, domači turisti, ki potujejo po obljubljeni deželi in na stara leta odkrivajo njene čare. Vstopnice za koncerte zvezdnikov ne boste zlahka dobili, če nimate dobrih poznanstev v countryjevskih krogih. Na ulicah Nashvilla lahko srečate celo kakega temnopoltega pevca bluesa, najboljši pisci pesmi pa bodisi nastopajo po Evropi bodisi živijo odmaknjeno in le občasno nastopajo po številnih lokalih. Kot bi jih Amerika ne hotela ali ne znala razumeti.

James Talley je bil prvi glasbenik v Nashvillu, ki si je drznil na snemanje povabiti temnopoltega kitarista bluesa. V svet countryja je povabil samega B. B. Kinga in po tem ga bodo poznali vsi dobri enciklopedisti. Zanj sem prvič slišal, ko sem na plošči Two Sides To Every Story Gena Clarka slišal njegovo skladbo Give My Love To Marie. Radovednost mi ni dala miru in moram priznati, da sem bil zelo vesel, ko sem po dolgih iskanjih dobil Talleyjeve prve albume, posnete za založbo Capitol, danes pa dosegljive samo v Evropi v katalogu prizadevne nemške založbe Bear Family. Evropejci smo, vsaj kar se glasbe tiče, daleč pred Američani. Celo najbolj ugledni zgodovinarji s Charlesom Wolfom na čelu so v veliki meri odvisni od evropskih založb in verjemite mi, da so arhivi slovenskih ljubiteljev bluesa in countryja prave male zakladnice. James Talley žal že nekaj let ne nastopa redno. Zdi se mi, da je ubral drugo možno pravo pot skozi neusmiljeni labirint glasbene industrije. Prvo pot - ta je našim bralcem dobro znana - je po mojem mnenju ubral Townes Van Zandt. Čarovnik mojstrskih verzov in lepih melodij se nikoli ni podrejal zahtevam glasbene industrije, žal pa so bili padci v njegovi karieri prepogosti, zato so kritiki njegove plošče in koncerte večkrat slabo ocenili. Mislim, da ga občinstvo kljub temu ni nikoli zapustilo. Talleyjeva pot je bolj umirjena. Ta marljivi in nadarjeni učenec Woodyja Guthrieja danes dela kot preprodajalec nepremičnin in igra kitaro ter piše pesmi samo za svoje lastno zadovoljstvo. V neki knjigi Stephena Calta sem prebral, da je celo Tommy Johnson na koncertih izvajal predvsem pesmi po naročilu občinstva. Pokojnega Van Zandta, njegovega prijatelja Steva Earla in Jamesa Talleyja moramo zato še bolj ceniti. Ti ljudje igrajo zase in ni jim mar, kaj si o njihovem ustvarjanju mislijo nevedni kritiki.

Z Jamesom Talleyjem sva bila dogovorjena nekega septembrskega nedeljskega večera v njegovi pisarni v ne najbolj uglednem delu Nashvilla na robu črnske četrti, kamor belci zaidejo zgolj po naključju. "Moj oče je igral kitaro in pel, vendar ni bil poklicni glasbenik," je svojo zgodbo začel prijazni James Talley. "Rad je imel glasbo in veliko je poslušal Boba Willsa. Ko mi je bilo sedem ali osem let, nisem vedel, da poleg glasbe Boba Willsa in njegove skupine Texas Playboys obstaja še kaka druga. Moja družina prihaja iz Oklahome. Oče je bil s severovzhoda blizu meje z državo Kansas, mamina družina pa je bila s severa osrednje Oklahome blizu mesta Stillwater. Težko povem, katere glasbenike sem poslušal, ko sem se začel ukvarjati z glasbo. V mladosti sem namreč poslušal veliko glasbenih zvrsti. Zelo rad sem imel rock'n'roll iz petdesetih let, glasbenike, kot so bili Chuck Berry, Fats Domino in Elvis Presley. Vedno sem imel rad tudi ameriški folk. Poslušal sem skupino The Weavers in Peta Seegerja, The Kingston Trio, pa kavbojske napeve in prelepe balade, ki jih je ob koncu šestdesetih let prepeval Marty Robbins. Moja glasba je ameriška s koreninami globoko v njeni glasbeni zgodovini, veliko pa ima opraviti s kulturo moje rodne Oklahome. To je čutiti v pesmih z mojih prvih albumov za založbo Capitol."

Na potovanju po ameriškem jugu sem skušal posneti čim več ekskluzivnega zvočnega gradiva za arhiv Radia Slovenija. Nekateri izvajalci so hodili celo na moja hotelska snemanja, Jamesu Talleyju, uglednemu gospodu, si nisem drznil predlagati kaj podobnega, a sem iz njegove pisarne vseeno odšel z dragocenimi posnetki. Talley je pred tremi leti posnel zbirko pesmi Woodyja Guthrieja. Založba Capitol, ki naj bi te posnetke izdala na plošči z naslovom Woody Guthrie And Songs Of My Oklahoma Home, je pred kratkim zamenjala vodstvo, zato ni imela časa za takšne komercialno manj zanimive stvaritve. James Talley mi je pozorno, pesem za pesmijo, predvajal svoje različice klasik Woodyja Guthrieja. Zdel se mi je kot psiholog, ki opazuje, kako se bom odzival na njegovo glasbo. Slišal sem nešteto poskusov, kako pesmi Woodyja Guthrieja prirediti duhu časa, in moram priznati, da me priredbe, razen tiste Brucea Springsteena, ki je za svojo koncertno ploščo tako doživeto zapel skladbo This Land Is Your Land, niso prepričale. James Talley je, podobno kot Woody Guthrie, vedno rad pisal družbeno angažirane pesmi. Kot socialni delavec se je odpravil celo med reveže v Novo Mehiko in v verzih slikal podobe iz njihovih življenj. Socialna angažiranost ga je večkrat celo preveč prevzela, zato so poznavalci nekatere poznejše plošče kritizirali, češ da so preveč racionalne in premišljene. Verjetno poznate zgodbo o pesniku, ki je nehal piti. Nikoli več ni napisal dobre skladbe in vedeti moramo, da so najboljša dela Tima Buckleyja, Gena Clarka in drugih trubadurjev pogosto sad najbolj norih blodenj in težkih izkušenj slovesa in pekoče bolečine. Dobra glasba me praviloma prevzame ob prvem poslušanju. Če mi kaka plošča ni všeč takoj, to seveda ne pomeni, da je dejansko slaba, a se praviloma k njej ne vračam. Ko sem prvič slišal pesmi Woodyja Guthrieja v izvedbi Jamesa Talleyja, sem še enkrat začutil, da tovrstna glasbena prizadevanja še niso izgubila vsega smisla. Jamesu sem rekel, da mora te posnetke poslati Bobu Dylanu, da bo slišal, kako se poje in igra Guthriejeve potepuške zgodbice. Dylan je ravno, ko sem bil v Nashvillu, izdal posvetilo Jimmieju Rodgersu in moram reči, da sem bil razočaran, ker ni k sodelovanju povabil Doca Watsona in Jimmieja Dala Gilmora. Ob morebitnem podobnem posvetilu Woodyju Guthrieju bi preračunljivi Dylan gotovo pozabil tudi na Jamesa Talleyja, čeprav nisem ravno prepričan, da ga ne pozna. Vsaj iz intervjujev, pa tudi nesporno odličnih pesmi s številnimi navezavami na stare pesmi, je razbrati, da dobro pozna ameriško glasbo. "Woody Guthrie je bil čudovit ameriški pisec," pravi James Talley o svojem vzorniku. "Menim, da je v svojem pisanju najbolje zadel bistvo sanj o obljubljeni deželi. Vzneseni občutki, ki jih je čutiti, ko Woody Guthrie poje skladbo This Land Is Your Land, so nekaj najlepšega in mislim, da je to največ, kar si Američani še danes lahko želijo tukaj v novem svetu. Seveda vemo, da vedno ni tako. Leta in leta sem poslušal očeta, kako je prepeval njegovo skladbo Oklahoma Hills, preden sem dojel, kdo je bil pravzaprav Woody Guthrie. Pozneje sem slišal Peta Seegerja in skupino The Kingston Trio prepevati Guthriejeve pesmi. Kmalu sem dojel, da je imel ta kuštravi pevec podobno življenjsko izkušnjo kot moja družina. Bil je iz Oklahome in veliko je potoval po državi. Začutil sem, da imava veliko skupnega. Ko je neki novinar slišal mojo zbirko pesmi Woodyja Guthrieja, mi je rekel, da misli, da bi z Woodyjem lahko končevala stavke drug drugega. Guthriejeva glasba mi je bila blizu in vedno sem si jo želel posneti tako, kot jo čutim v srcu."

Kantavtor ali pesnik mora nekaj doživeti, da lahko napiše dobro pesem. Ko sem prvič srečal Townesa Van Zandta in ga vprašal, kaj misli o Bobu Dylanu, mi je rekel, da ne more verjeti, da je nekdo tako močan in da lahko napiše toliko dobrih pesmi. Ta moč se brez dvoma porodi iz izkušnje in sposobnosti, kako jo preliti na papir oziroma med kitarske strune. Prvi verzi nadobudnih pesnikov so po navadi patetični. James mi je povedal, da mora biti pesem jasna in da mora s čim manj besedami povedati bistvo. Van Zandt je spoštoval Jamesa Talleyja. Ko sta nekega meglenega jutra po koncertu v napol praznem baru v Atlanti stala na hotelskem balkonu, mu je povedal, da mu je skladba Give My Love To Marie pomagala prebroditi tisto zimo. Takšna pohvala, posebej iz ust mogoče najpomembnejšega ameriškega pisca pesmi, pomeni več kot grammyji in druga priznanja, ki prej ali slej zgubijo sijaj.

Ista skladba je prevzela tudi Gena Clarka. Menim, da je prav Clarkova različica to balado ustoličila kot eno pomembnejših pesmi kozmične ameriške glasbe v sedemdesetih letih. "Z Genom Clarkom sva bila skupaj na turneji po Zahodni obali tik po izidu mojega drugega albuma za založbo Capitol leta 1976. Gene je slišal veliko mojih pesmi, jaz pa njegovih. Ta pesem mu je bila posebej všeč in resnično je posnel odlično različico. Vedno sem srečen, ko kdo posname mojo pesem. Johnny Paycheck je posnel skladbo New York Town, Johnny Cash pa W. Lee O'Daniel And The Light Crust Doughboys. Lepo je vedeti, da si napisal nekaj, kar se tudi komu drugemu zdi vredno snemanja. Umetnost in glasbo je treba deliti. Nihče ni naslikal slike, da bo krasila stranišče, nihče ni sešil lepe obleke, da bo visela v omari, in nihče ne piše pesmi, da bi ostale neslišane. Zadnji člen v verigi ustvarjanja je razdajanje. Gene je bil poln življenja, še vedno je na eni mojih kitar razpoka, ki jo je naredil med nastopom v neki beznici. Bil je zelo prijazen. Imel je veliko dušo in čudovit glas z veliko občutka. Ne čudim se, da njegovi zapuščini posvečajo takšno pozornost." (Se nadaljuje. Prihodnjič: David Grier.)

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA

Got No Bread/Trying Like The Devil (BCD 15433)

Blackjack Choir/Ain't It Somethin' (BCD 15435)

The Road To Torreón (BCD 15633, Bear Family Records, P. O. Box 1154, D-27727 Hambergen, Germany)

Woody Guthrie And Songs Of My Oklahoma Home (neizdana plošča)