Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: BIGor

Se vidimo v parku?

Napočil je čas, ko je treba tudi v novem, bolj "demokratičnem" družbenem sistemu začeti razpravljati o temi, ki je precej burila duhove v času tako imenovanega enoumja.

PRED "DAVNIMI" LETI ...

Le sedem let je tega, kar se je zdajšnjemu ministru za okolje in prostor v enem od slovenskih dnevnikov zapisalo: "Zgodovina bojev za demokracijo je bila vedno tudi zgodovina bojev za prostor." (Dnevnik, priloga Podmornica, 18. 9. 1990). In glej ga zlomka, kaj je ta človek izjavil v razpravi na Novem rocku '86 z naslovom Realni prostori drugačnosti: "Ljubljana je mrtvo mesto. ... Zgodovina nekropolisa je zgodovina grobov: disca FV, K4, dvoran v Šentvidu, Mostah, Šiški, Viču, Amerikanca." (Mladina, priloga Pogledi, 26. 9. 1986). Bi bilo napačno sklepati, da je prostorska stiska stara rakasta bolezen slovenske metropole, ki je v vseh teh letih že nekajkrat omejila klubsko in koncertno ponudbo?

Problemi, na katere sta oktobra naletela kluba K4 in Metropol, nikakor niso novi. Pred trinajstimi leti (13 leti!!!) so prostori tedanjega dijaškega doma Vasje Klanjška na Kersnikovi 4 spremenili podobo. Stavba naj bi dobila pomen t. i. CIDM - Centra interesnih dejavnosti mladih, njena klet pa je bila namenjena za nadomestek kleti bloka 4 v Študentskem naselju v Rožni dolini, iz katere so takrat vrgli legendarni Disko Študent/FV. Krajani Krajevne skupnosti Ajdovščina so se že takrat oglasili z delegatskim vprašanjem, v katerem so izrazili "bojazen, da se v domu na Kersnikovi ulici ne bo razvil tudi neke vrste disko klub" (Mladina št. 9, 3. 3. 1983), in protestirali proti "namestitvi hrupnih plesnih šol, orkestrov in podobnih skupin v tem, sicer mirnem stanovanjskem predelu, kar bo vsekakor vplivalo na sedanje razpoloženje občanov, ki si želijo po delu potrebnega počitka." (Mladina, št. 1, 6. 1. 1983).

DANES JE ČISTO DRUGAČE

Kulturno dogajanje na Kersnikovi ulici je bilo že od začetkov pod pritiskom tamkajšnjih stanovalcev, hkrati pa preizkusni kamen za preverjanje urbane klime (do kulturnih prostorov) v Ljubljani. Več kot očitno je, da gre pri vnovičnih sporih še enkrat krvavo zares in da nove zahteve niso le grožnja kluboma, ampak celotni kulturni podobi Ljubljane. Ni ogrožen le tisti mali kos nočnega življenja, ki nam ga s še nekaterimi drugimi klubi in lokali ponuja naša prestolnica, gre za grožnjo slovenskemu kulturnemu prostoru nasploh. Le kdaj se bo ta prestolnica končno začela zavedati, da je ena od srednjeevropskih metropol z gospodarskim in kulturnim pomenom? Kaj nam pomenijo dogodki, kot so Mesto žensk ali Ljubljanski mednarodni filmski festival alias FAF in celo Evropski mesec kulture, če pa v metropoli ni osnovnih možnosti za dihanje navadne urbane kulture?

V 80. letih se je v bran klubskim prostorom veliko govorilo o mladinski kulturi in subkulturah, prirejale so se številne okrogle mize in razvijale časopisne polemike o pomenu takšne kulture za nadaljnji razvoj družbe. S tem so se branili še (pre)ostali klubski okopi. Danes je v zraku ostalo le tisto staro vprašanje: Kdaj je čas, da se gre spat? Ne le kluboma K4 in Metropolu, ampak tudi KUD-u France Prešeren (standardno) napovedujejo skrajšanje obratovalnega časa. Pri vseh omenjenih klubih naletimo na težave, ki jih (za)gode barska ponudba. Bistveno pri tem je, da gre za prostore s kulturno ponudbo, ki torej poleg (brez)alkoholnih pijač obiskovalcem ponujajo neki presežek. Ne gre le za socializacijske in družabne prostore, ampak tudi za prostore s programsko politiko: poleg didžejanja nam ponujajo različne koncerte, tematske večere itd. Še pred kratkim se je skušal problem Metelkove marginalizirati in getoizirati, zahteve po skrajševanju obratovalnega časa omenjenih klubov pa ponujajo izvrstno priložnost, da se združijo različni pogledi in da se poseže v bistvo problema. Ljubljana je že od nekdaj bolna, bo kmalu postala še bolj zaspana? Dogajanje, povezano s klubom K4 in klubom Metropol, in napoved obratovanja KUD-a F. P. do 22. ure od novega leta pomenita grožnjo vsem drugim prostorom: klubu B-51 na Gerbičevi, Orto baru in pred kratkim odprtemu klubu Hound Dog pod hotelom Ilirija ali pa kar nasploh (pre)živetju slovenske množične kulture.

Že predolgo ugotavljamo tudi, da Ljubljana nima nobenega spodobnega koncertnega prostora za šeststo in tisoč ljudi, ponudba tistih za do tristo in za več kot tisoč obiskovalcev pa je zadovoljiva. Zgodovina je že pokazala, da se njihovo število s časom manjša in da je ravno od ponudbe koncertnih prostorov odvisna tudi koncertna ponudba. Danes se ne bi smeli sprijazniti z nadaljnjim manjšanjem števila klubov, ki so, drugače kot v časih enoumja, ko je interese klubov in nasploh mladih zagovarjala funkcionarska ZSMS, prepuščeni v glavnem iznajdljivosti, podjetniški žilici in globini žepa lastnika. Danes klubska problematika ni več politični problem, ampak predvsem problem ekonomske narave. To je tudi glavni razlog, zakaj Ljubljana ali Slovenija nasploh postaja deželica pubov in barov, ki niso začeli nadomeščati slovenskih domačih gostiln, ampak klubsko ponudbo. Res pa je, da zanimanje za ponudbo klubov upada in tudi v apatičnosti in nezadostni podpori publike tiči razlog za dogajanje v zvezi z njimi. 'Zaspanetom' bo toliko bolj uspevalo zapirati še tiste prostore, ki po eni strani ohranjajo klubsko identiteto, po drugi pa nadomeščajo normalne koncertne prostore, kandidatom/kam za župana/njo pa bo še nekoliko lažje mlatiti prazno slamo.

BIGor