Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Viva

Rock v sliki 3.

S popularizacijo postpunka in t. i. alternativnega rocka je eksplozija novega vala plakatov v rockovskem undergroundu 90. let iz ljubiteljsko navdahnjenega početja prerasla v komercialno zadevo. Kljub jasno razvidni zbadljivosti so se avtorji plakatov, ki so že od mladih let povezani z rock godbo, natančneje s punkom in hardcorom, podobno kot precej drugih uličnih zadev, s svojimi dosežki prebili celo v umetniške galerije.

Za aktualizacijo rockerskih plakatov v 60. letih je bila bistvena nota, ki jo je znal odlično ujeti na primer priznani stripar Robert Crumb, saj je promocijo koncertnih nastopov številnih bendov (in prvih med njimi Grateful Dead) primerno času zastavil psihedelično. Takratni gospodarji plakatarske scene so bili predvsem Rick Griffin, Stanley Mouse in vietnamski veteran Gary Grimshaw.Slednji je zagotovo tudi največji med ne tako številnimi povratniki na plakatarsko sceno. V drugi polovici 60. let je delal plakate za Grande Ballroom in MC5 (zanje je naredil še ovitek za ploščo, ki ga je Elektra zavrnila), zdaj pa se je vrnil ne le z reprinti izpred 30 in več let, ampak še z novimi zadevami, med katerimi dosega najvišjo ceno njegov plakat za koncert skupine Oasis.

KJE PLAKAT DOBITI?

Življenjska doba plakata na ulici se je do danes izredno skrajšala - fani imajo srečo, če jim kakega uspe zmakniti, še preden njihovega zvočnega heroja pristojne službe prelepijo s čim drugače aktualnim. Že to, sploh pa poštena umetniška nota, je plakat pripeljalo do tja, kjer ga je treba počasi začeti jemati kot resen biznis.

Navadno plakate tiskajo v omejenih nakladah od 200 do 2500 izvodov. Naročnik so bodisi glasbene skupine (redko), založbe ali organizatorji koncerta. Najpogosteje jih je mogoče kupiti v prodajalnah s ploščami, plakati pa nikakor niso imuni za internet, kjer si je eno od najbolj izvirnih imen za prodajalno izbral kanadski distributer MusicOnWalls.

V zadnjem času so si plakati utrli pot tudi v umetniške galerije. Tja jih hodita občudovat dve vrsti ljudi - prvi, ki so navdušeni nad vsebinskimi potezami in linijami plakatarskih umetnikov, in drugi, ki so tistovrstni oboževalci bendov, katerim ne sme uiti niti prdec njihovega zvočnega heroja, kaj šele dober plakat za koncert. S prodorom v galerije so rockerski plakati stopili na sveto mesto, ki sta ga ustvarila Roy Lichtenstein in Andy Warhol. POP ART.

NAJPOMEMBNEJŠI OSTALI

Nedvomna kralja umetnosti, ki jo delamo iz plakatov, Kozika in Coopa, smo že v prejšnjih številkah kar se da prehvalili. Ostaja še, da se dotaknemo nekaj drugih ustvarjalcev, ki izstopajo iz sivega povprečja.

Takoj za omenjenima si svoje mesto zasluži Uncle Charlie (pravo ime Charlie Hardwick), ki ga imajo za teksaškega surrealista s fantastičnim občutkom za uporabo barve, s katero dodatno poudari namen svojega bolnega humorja. Je eden najbolj perspektivnih plakatnih artistov, njegova veljava pa se povečuje tudi zaradi Kozikovega uspeha. Temu se odkrito zahvaljuje, ker ga je iz basista v bendu, ki nikoli ne bi postal znan, preusmeril v ukvarjanje s plakati. "Začel sem v 80. letih, ko sem z letaki hotel prispevati k razmahu lokalne scene. Ko sem srečal Franka Kozika, sem dojel, da lahko s plakati sceno še bolj poživim, tudi na nacionalni ravni. Ustvarjen sem za to. Plakati so za rockerski koncert tisto, kar je sladek preliv za torto, kot je nekoč dejal Bill Graham. Plakat je komunikacijsko sredstvo, promocijska nujnost, umetnost in zbirateljski element hkrati." Odlike plakatov Uncla Charlieja so skrivenčene podobe, morbidnost nezemeljskih bitij (zverin), hudobija, vse začinjeno s posebnim slogom, ki ga poleg močnih barv odlikujeta neposrednost in zabavnost. Plakate tiska v majhnih nakladah.

Derek Hess je eden redkih plakatarjev, ki so dejansko študirali umetnost. V svoje z mišicami močno obdarjene in precej strašljive kreature rad vkomponira sofisticirane elemente anatomskih linij in se igra z litografijo. Njegova tehnika je pravzaprav hibrid številih tehnik, po čemer se razlikuje od drugih artistov. Glede vsebine svojega početja pravi, da "gre za dokumentacijo tega, kje smo, in napotilo glede tega, kam gremo. Z uporabo sugestivnih podob skušam oblikovati standarde za 21. stoletje." Tudi on je začel z oblikovanjem letakov za nastope punkerjev v domačih klubih po Clevelandu. Dobro je znal skombinirati znanje iz šole z bistvom letakiranja, potem pa se je vrgel še na plakate. Oblikuje tudi naslovnice nosilcev zvoka, med njimi je plošča R. L. Burnsida An Ass Pocket Of Whiskey. Nanj je Kozik vplival precej manj kot na druge plakatne artiste, ki smo jih omenjali v člankih. Tudi njegovo razmišljanje o ustvarjanju je za plakatnega artista nekoliko samosvoje: "Svoje delo želim predstaviti kot nekaj več od pop arta in grafičnih podob. Svoje izdelke imenujemo plakati, v resnici pa so vsi oštevilčeni in podpisani, so printi, in nanje gledam kot na nekaj več kot samo na oglas za koncert." Zato Derek Hess raje kot v alternativnih prostorih (klubih, prodajalnah plošč) razstavlja v galerijah.

Pod imenom Psychic Sparkplug se skriva skupina umetnikov iz San Francisca, ki je doslej naredila plakate za skupine, kot so Gwar, Dickies, Fear, Marilyn Manson, NoFX, Pogues in Blues Explosion.

Jeff Holland je fant, ki je fluorescentne barve uporabljal že sredi 80. let, ko za Kozika sploh še ni slišal, proslavil pa se je šele v 90. letih. Čeprav je med drugim naredil plakat za surfersko legendo Dicka Dala, je bolj usmerjen v oblikovanje plakatov za dogodke elektronsko usmerjenih bendov. Glede na to, da dela izključno z računalniki, lahko rečemo, da je elektrificiran skoraj do konca.

Mark Arminski prihaja iz Detroita, njegovo pot do kariere plakatnega artista pa je bistveno zaznamovala preselitev v mesto Pontiac. Recesija v avtomobilski industriji je njemu in prijateljem v začetku 80. let omogočila, da so v predelu Loho najeli ogromne prazne tovarniške dvorane, kjer so se učili obrti. Kritiki pravijo, da prav iz tega obdobja izhajajo njegova najboljša dela. Pri svojem delu daje prednost halucinogenim kombinacijam klasičnega rock plakata in se pri tem zgleduje po že omenjenem Grimshawu. Njegov vzornik je tudi Carl Lundgren. Poleg psihedeličnosti sta njegovi odliki kontroverznost in čudaškost, morda pa še najbolj slovi po strašansko dobrem printu.

PRI NAS DOMA ...

O plakatni pop art sceni v pravem pomenu besede pri nas ne moremo govoriti in ta manko takoj razložimo z majhnim trgom ter ogromnimi stroški za tovrstno igračkanje. Poskusi, vredni omembe, pa vendarle so. Slovensko preteklost na tem področju je (in to še v socializmu) oblikoval akademski slikar Kostja Gatnik, ki se je ob striparjenju (Magna Purga) tu in tam poigral tudi s plakati. Njegovi so na primer tisti legendarni za Novi rock '83 in '85 ter Zadnji pogo v Ljubljani. Med resne domače plakatiste tega trenutka lahko uvrstimo vsaj dve skupini. Prva je Stripcore, ki je s svojimi barvitimi in stripovsko navdahnjenimi plakati opozarjala predvsem na prelomu iz 80. let v 90., v zadnjem času pa verjetno kje naletite na njihova lična povabila na dogodke v Channel Zero na Metelkovi. Ilirskobistriški klub MKNŽ je z risanimi povabili na koncerte padel v oči v začetku 90. let. Delo jim je kasneje olajšala pridobitev potrebnih naprav za sitotisk, eden od njihovih najbolj prepričljivih izdelkov pa je povabilo na nedavni koncert skupine Guapo.

V naši sosedi - Hrvaški - se rojeva (morda bi tule že moral biti preteklik) pravi otrok barvno bogatih ameriških plakatnih artistov. Ivica Baričević je njegovo ime, vzdevek Bara, poznate pa ga vsi, ki ste v rokah držali singlico Rhythm Thieves ali fanzin Thirsty Ear/Žedno Uho ter videli kakega od plakatov, ki oglašujejo dejavnost Garbagemana z Radia Študent. Na pravi prodor fant pravzaprav še čaka, lahko pa se zgodi, da mu prej uspe na slovenskem kot na hrvaškem trgu. Nedavno je namreč naredil kompletno plakatno-majičarsko akcijo za bende, ki izdajajo pri naši založbi FV. Očitamo mu lahko evidentno krajo sicer duhovite postavitve zadev, ki se dotikajo prave povezave, vendar je ta po drugi strani upravičljiva, če vemo, da se fant preživlja s postavljanjem strani za enega od večjih hrvaških modnih časopisov, ves preostali čas pa porabi za organizacijo in obiskovanje rockerskih koncertov, omenjeni fanzin, plakatiranje in za to, da si izmišlja ovitke.

KAKO DO PRIHODNOSTI?

Preizkusni kamen, ob katerem bo artistično igračkanje s plakati pokazalo svoje prave barve, je vse večja pozornost, ki mu jo posvečajo mediji. Še artisti izgubijo provokativno ost in se prepustijo prevladujočemu konformizmu, bo kamen morda postal skala, če se pomehkužijo, se bo zdrobil in naprej obstajal v svojih mikro formah. Kar bo za nekatere še vedno povsem O. K.

Viva