Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Rok Jurič

Tomasz Stanko v ljubljanskem Slonu

"...Cecil - He's a motherfucker."

Tisti, ki evropskemu jazzu sledijo že nekaj časa, se utegnejo spomniti, kako smo pred leti namenjali nadvse veliko pozornosti tako rekoč vsakemu vzhodnoevropskemu jazzu, ki je uspel pricurljati skozi mišje luknje sicer tesno zategnjene železne zavese. In če primerjamo tedanje razmere z zdajšnjimi, ugotovimo, da o kopici takratnih jazzovskih glasbenikov sedaj sploh ni več slišati.

Da, pred leti smo odkrivali neznosno kreativnost vzhodnih jazzovskih scen - najbolj seveda Sovjetske zveze, Poljske, Bolgarske, Madžarske. Če nisi poznal Vladimira Tarasova, pa Čekasina, Valentine Ponomareve, Sergeja Kurjohina, skoraj nisi mogel govoriti o objektivnem pogledu na takratni jazz. To so bila sedemdeseta in osemdeseta, ko smo vsem tem jazzerjem namenjali veliko prostora že zaradi sočutja do njihovega 'težkega' položaja, čeprav se jim je doma pogosto godilo mnogo bolje kot verjetno sedaj. Zdaj, v devetdesetih, pa še komaj izvemo, da je na primer mladi Kurjohin, star le malo več kot štirideset let, umrl - Bog ve, v kakšni bedi, zdaj, ko je tudi Rusijo zalil val liberalnega kapitalizma. Četudi ne moremo vseh vzhodnoevropskih držav metati v isti koš (in čeprav to kljub zmrdovanju zmeraj počnemo), se zdi, da je med temi jazzovskimi glasbeniki tudi nekaj izjem. Nekaj je takih, ki so znani še sedaj, pa čeprav se jim je v matični državi sesul mehek sistem, ki jim je kot jazzerjem dajal status državnega glasbenika in s tem dobro eksistenco. Mednje spada tudi Tomasz Stanko, poljski trobentač.

Seveda moram priznati, da je povedano veljalo predvsem za Rusijo, ne pa posplošeno za vse vzhodnoevropske jazzovske situacije. Stanko me je takoj popravil in me postavil na trda tla. "V Rusiji do pred kratkim nisem veliko igral. No, bil sem tam, z Davidom Murrayem, a to ni isto. Pa še v Litvi sem bil, ki je ruska toliko, kot je ruska moja Poljska. Zato me ne spraševati o tem, zakaj je o ruskih glasbenikih tako malo slišati. Ne vem. Mislim pa, da je to bolj kot posledica spremembe režima posledica spremembe časa, ki ruski jazzovski šoli ter nemški free šoli, na katero se je ruski jazz naslanjal in se z njo istovetil, ni več tako naklonjen. Vedeti moraš, da bo čas takšnega jazza, improviziranega in ostrega, kot ga poznamo z Brotzmannom, Schlippenbachom, Guntherjem Sommerjem ter z njihovimi ruskimi vzporedniki, spet prišel. Jazz namreč nenehno kroži, se vrača. Kot moda, ki se skoraj brez izjeme vrača in vrača." Če pa ga že sprašujem o položaju poljskega jazzerja zdaj in nekoč, naj vem, da je položaj zdaj boljši, kot je bil včasih. Namreč: "Zdaj je povsod vse polno klubov, kjer lahko igraš jazz. Veliko je šol, še več je koncertov - tudi ljudi, ki so medijske zvezde. Tako ni nenavadno, da sicer mizerni poljski bobnar povabi na koncert Randyja Breckerja, da igra v njegovem bandu. Hočem povedati, da je zdaj, ko so meje odprte, z jazzom mnogo lažje shajati, kot je bilo mogoče nekoč." Seveda pa tudi sedaj ni idealno, ni tako, kot je v Skandinaviji, kjer imajo jazzerji državne štipendije in je "z jazzom moč shajati tudi brez stradanja. Vlada jazza ne podpira direktno, ni moč dobiti štipendije itd., vendar je s povečanjem medijskega prostora, ki je posledica tujega kapitala na Poljskem, tudi več možnosti za delo in s tem za zaslužek." Mladih mačkov je malo več kot nekoč, in med njimi je nekaj prav zelo dobrih. Tako sedaj Stanko ne razmišlja več o solo projektih, ki jih je nekoč delal samo zato, ker "ni bilo jazzerjev, s katerimi bi na Poljskem lahko igral, jazzerjev, ki bi me kvalitetno zadovoljili. Zato sem igral solo; mnogo bolje je igrati solo, kot pa biti prisiljen igrati s slabimi glasbeniki."

Da smo o Stanku sploh kaj slišali, je zasluga poljskega skladatelja in pianista Krzysztofa Komede, ki je Stanka odkril še kot goliča, ko je komaj končal krakovsko glasbeno akademijo. "No, takoj po koncu šolanja sem dobil nekaj turnej z Michailom Urbaniakom, a to je bila le odskočna deska h Komedi, pri katerem sem postal jazzer." Krzysztofu Komedi je posvečena tudi Stankova zadnja cedejka Litania (ECM, 1997).

In kako je sploh prišel v jazz? "V bistvu sem šel po normalni poti jazzovskega glasbenika. Najprej dril v klavirju in violini klasične glasbe, moj oče je bil namreč pravnik ter honorarni violinist v krakovski filharmoniji ter operi. Vendar se mi je pri petnajstih letih klasična glasba uprla in sem jo popolnoma obesil na klin. Takrat so me začela zanimati druga polja umetnosti - filozofija, kiparstvo, slikarstvo. Obožujem Modiglianija, ljubim ga. Ne le kot slikarja, temveč tudi kot človeka, njegovo življenje je kot be bop. Prav prek Modiglianija sem prišel v jazz, on me je napeljal na misel o trobenti in jazzu. In potem sem pri dvajsetih opravil vso kalvarijo klasičnega učenja trobente - vendar tokrat nisem storil napake kot pri klavirju in violini ter sem sočasno s študijem klasične glasbe igral tudi jazz." In v ta čas, sredino petdesetih, spada njegovo sodelovanje s pianistom Adamom Makowitczem in s skupino Jazz Darings, ki jo mnogi štejejo za prvo evropsko free jazz skupino. In Stanko je nadvse samosvoj predstavnik prvega free vala trobentačev, ob Enricu Ravi, Paolu Fresuju in Herbertu Joosu. Čeprav jazzologi menijo, da je prav Jazz Darings z zgledovanjem po Milesu Davisu, Coltranu in predvsem teoretiku Georgeu Russellu pomenil prvi premik v Stankovi karieri, sam Stanko meni, da se je njegovo jazzovsko odraščanje začelo z delom pri Komedi.

"Krzysztof Komeda je bil prvi poljski skladatelj, ki je temeljil na tradiciji Milesa Davisa in Johna Coltrana. Vendar je to njuno svobodo, modalnost, prevedel v subtilno izrazje slovanske rahločutnosti, občutljivosti, tako da je bila njegova glasba, četudi je izhajala iz istih temeljev kot Tranova, mnogo bolj čustvena, krhka. On je bil tisti, ki me je naučil, kako pomembna je enostavnost v glasbi in da je enostavnost tista, po kateri se glasbeniki razlikujemo med seboj. Eni zmorejo povedati stvar le v nekaj tonih, drugi potrebujejo za to mnogo več časa, več not."

Prav enostavnost njegove trobente je tista, ki morda še najbolj napeljuje na njegovo dolgoletno sodelovanje z Manfredom Eicherjem pri ECM-u. Ter seveda neposredna slovanska duša, ki veje iz njegovih glasb. To je moral spoznati tudi Eicher, sicer se med njima ne bi stkalo tako močno prijateljstvo, ki dovoljuje tudi stavke, kot je: "Manfred je neznosen tiran in diktator. A je izredno odprt človek, ki ti pusti popolnoma odprte roke, če le ve, da ti lahko zaupa." In ni nenavadno, da si je Stanko, ki prihaja iz popolnoma drugačnih voda kot večina ECM-ovskih esteticistov, že v sedemdesetih zagotovil prvo ECM-ovsko cedejko Balladyna. Njegova trobenta, čeprav ostra ter bogatega, skoraj tenorskega vibrata, je na trenutke res lirična, mehka in v visokih legah nadvse zvonka, tenka in jasna. Tako se zdi, da si značilni vibrato nižjih leg ter zvonka čistost visokih leg nista v kontradikciji, temveč v vznemirljivi, dopolnjujoči se simbiozi. In v tem kontekstu Stanko spada med ECM-ovske glasbenike, skupaj z Janom Garbarekom, Edvardom Vesalo, Garyjem Peacockom, četudi je med njimi najostrejši. Vendar "je bilo z Janom Garbarekom prav čudovito igrati na Peacockovi plošči Voice From the Past - Pardigm. Čeprav prihajam iz popolnoma drugih usmeritev kakor Garbarek, pogosto čutim, da moram poslušati kakšno Janovo ploščo. Ne morem reči, da se z njegovo glasbo popolnoma istovetim, sem le ostrejši. Vendar so trenutki, ko lahko poslušam le Garbareka. Tako, kot zmorem včasih poslušati le Charlesa Yvesa, Mahlerja ali pa Jamesa Browna. Ja, James Brown mi je včasih hudičevo potreben."

V skoraj desetletnem obdobju med ploščama Balladyna in Matka Joanna je igral z veliko glasbeniki, predvsem s svojim finskim alter egom, bobnarjem Edvardom Vesalo. Tudi Reggie Workman je bil eden od njegovih partnerjev, tako kot predstavniki nemške free šole (Brotzmann, Sommer, Schlippenbach). Igral je celo s "Cecilom Taylorjem, ki je seveda v veliki meri oblikoval mojo jazzovsko percepcijo. Vendar ga cenim predvsem kot človeka, kot glasbenika v celoti, ne zgolj kot eno od vodilnih figur free jazza. Nikoli nisem bil pristaš kopiranja glasbenih stilov, zato ne morem reči, kdo je name bolj vplival - Trane, Miles ali Cecil. K skladanju glasbe imam svoj pristop. Zdaj bom, recimo, začel snemati naslednji projekt za ECM, cedejko z Dinom Saluzzijem in Johnom Surmanom. Dino dela čudovito glasbo, seveda jo poznam. Vendar skladb zanj ne bom pisal tako, da bi najprej poslušal Dinove plošče, ne. Vzel bom nekaj južnoameriških knjig, pesnikov, ki jih imam rad, ter napisal glasbo za Dina. To, da ob misli na Pabla Nerudo, Octavia Paza in Marqueza pišeš glasbo za Dina Saluzzija, to je prava improvizacija, improvizacija za možgane."

"Mislim, da bom sedaj ostal pri akustični glasbi. Veš, nekoč sem imel električni band Freelectronic. Klaviature je igral inženir elektrotehnike, ki ni nikoli igral glasbe. Bilo je zanimivo, vendar se tega obdobja ne spominjam preveč rad. Ne rečem, da ne bom igral več elektro glasbe. Vendar je zdaj tako težko najti dobrega elektroimprovizatorja. Vsi imajo le samplerje, elektronsko obdelujejo običajni zvok. Mene pa zanimajo električni zvok, generatorji zvoka, eksperimentalni elektro. Takih je zelo malo, saj je elektronika zelo počasen instrument, mnogo počasnejši od akustičnih instrumentov."

Z zadnjima cedejkama, Leosia in Litania - Music of Krzysztof Komeda,se Stanko vzpenja v verjetni ustvarjalni zenit. Prav slednjemu dolguje Stanko mnogo - morda se mu je z Litanio vsaj malo oddolžil. In tudi na ljubljanskem koncertu ni nič kazalo, da misli kmalu sestopiti s piedestala umetniškega zenita.

Rok Jurič

Izbrana diskografija:

Balladyna (ECM 1071)

Mattka Joanna (ECM 1544)

Leosia (ECM 1603)

Litania (ECM 1636)