Urbana črnina

Mladost je norost ...

... so si verjetno rekli stari MC-ji in začeli hip hopu vračati nekdanjo slavo. Vse se je začelo s solo prvencem legendarnega Public Enemyja Chucka D-ja. Na plošči Autobiography Of Mista Chuck se je pokazal v popolnoma drugačni luči, kot smo ga bili navajeni s plošč njegove matične, ljudstvu sovražne zasedbe; njegova stališča so bila sicer enako ostra in kritične besede enako neprizanesljive, a način, na katerega je izrekal besede, in glasba, ki jih je spremljala, sta bila radikalno drugačna: soulovska, funky, groovasta.

V Muski smo takrat napisali, da je Chuck največji. Staro slavo si je do ponovnega visokega sijaja zloščil tudi Krs-One, legendarni trosilec modrih misli, agitator, najbolj filozofski med rapperji, kamen številnih spotik in radikalni problack aktivist. S projektom Boogie Down Productions je vladal konec osemdesetih let, pri solo projektih v devetdesetih pa mu je (razen pri hitu Sound Of Da Police) začelo zmanjkovati sape. Do letos, ko jo je spet zajel s polnimi pljuči in jo radodarno pihnil v naša ušesa v obliki plošče I Got Next. In vračanja legend sploh še ni konec. Vračata se GangStarr, vrnila sta se EPMD in prav pred kratkim se je vrnil še Rakim. Tisti, ki smo še nedavno tarnali nad vedno bolj razbohoteno nebulozo, bahaštvom čez vse meje dobrega okusa, nad z odsotnostjo zgodovinskega spomina povezano ignoranco in neuličnostjo mladih le-denar-goltajočih rapperjev, lahko zdaj spet bolj sproščeno zadihamo in z dvignjeno glavo rečemo: Hiphopar sem!

O Chucku in Krs-Onu smo že veliko pisali, o zasedbi GangStarr še bomo, tokrat pa so v Urbani črnini na vinski karti EPMD in Eric B and Rakim carji hip hopa s preloma osemdesetih let v devetdeseta in, kot kaže, tudi s konca devetdesetih let tega in iz ničtih let prihodnjega tisočletja (izjava velja samo ob domnevi, da se strinjamo z desetiškim štetjem časa in istovrstnim umeščanjem godbe vanj). Ker mlajši bralci za omenjene kalibre verjetno ne veste, starejši pa ste nanje že malo pozabili, vam frišamo spominske celice.

Erick Sermon in Parish Smith (EPMD) ter Eric Barrier in William Griffin (Eric B and Rakim) imajo veliko skupnega. S tema dvema zasedbama se je končno oblikovala forma klasičnega rappovskega dua, saj so bili izvajalci pred tem povezani bodisi v večje - vsaj trije člani zasedbe (Sugarhill Gang, Run DMC, Public Enemy) bodisi so se predstavljali kot solisti (Kurtis Blow, Ice-T, LL Cool J.). Nobeden od njih ne sodi med pionirje hip hopa, ampak jih lahko umestimo med generaciji starošolcev z začetka osemdesetih in mladičev iz sredine devetdesetih. Generacijska sredinskost jim daje odličen izhodiščni položaj za vrnitev na sceno. Oboji so bili v svojih časih silno čaščeni: pred Ericom B-jem and Rakimom so na kolena padali predvsem kritiki in mladi rapperski trudniki, EPMD pa sta uživala navdušenje (in $) konzumentov. Oboji so posneli po štiri plošče po dve v osemdesetih in po dve v devetdesetih. Oboji so se umaknili s scene. In oboji se zdaj vračajo.

Eric B in Rakim sta v hip hop konec osemdesetih prinesla nov zvok. Eric B, izvrsten producent in didžej (pa tudi bobnar, trobentač in kitarist), je bil začetnik zlate (in dolge) dobe, ko so v produkciji rap štiklov vladali sempli Jamesa Browna. Basovske linije glasbenih podlag, ki jih je sestavljal za Rakima, so prepričljivo smrdele po prešvicanem Brownovem funku, še danes pa zvenijo silno sveže in prepričljivo. Rakim je odličnost, izvirnost in nesporno kakovost glasbe le še nadgrajeval. Njegova besedila so bila precej bolj kompleksna od besedil večine njegovih sodobnikov, spretnost in zverziranost, s katerima jih je plasiral v mikrofon, pa sta še danes le pobožna želja številnih rapperjev. Rakimov slog je takoj prepoznaven: hipnotično monoton srednje globok glas ustvarja svojstven, na prvi posluh umirjen tok. Duhovite besedne igre in nepričakovani obrati pa poskrbijo za meandre na ravnici. Prvo ploščo Paid in Full sta izdala leta 1987 za založbo 4th and Broadway, založba Uni pa jima je za drugo Follow The Leader (1988) vnaprej ponudila milijon dolarjev. Tako prvi dve kot tretja (Let The Rhythm Hit 'Em, MCA, 1990) so pozlatele še v letu izida, s četrto (Don't Sweat The Technique, MCA, 1992) pa se je njuna zvezda že bližala horizontu. Leta 1994 je Eric ustanovil svojo založbo 95th Street Records, kar je pomenilo dokončen kreativni razhod dua. Rakim se je letos vrnil na sceno s svojo prvo solo ploščo. Čeprav sta bila hudo popularna, skorajda že čaščena, so si ju fani najbolj zapomnili po nezvezdništvu, novinarji pa po redkih intervjujih, ki sta jih dala. Argument za zavrnjene je bil: vse o naju izveste na najinih ploščah. Res je. Plate so dobre.

Erick Sermon in Parish Smith sta tiča drugačne vrste. Ime njunega dua EPMD je kratica, ki skriva v sebi košček resničnosti: Erick and Parish Making Dollars. In druga denarniška šala: v naslovih njunih plošč je vedno beseda business: Strictly Business (Sleeping Bag, 1988), Unfinished Business (Sleeping Bag, 1989), Business As Usual (Def Jam, 1991), Business Never Personal (Def Jam, 1992) in Back In Business (Def Jam, 1997). Fenomen tega dua je, da njegova sestavna dela vsak zase preprosto ne funkcionirata. Po razhodu leta 1992 sta poskusila vsak dvakrat: Sermon s solo ploščo No Pressure (Def Jam, 1993) in s produkcijo kompilacije Insomnia (Def Jam, 1995), Smith pa je (kot PMD) poskušal ohraniti kontinuiteto s ploščama Shade Business (RCA, 1994) in Business Is Business (Relativity, 1996). Vsi poskusi so bili daleč od delanja pravih količin dolarjev, še bolj je v ušesa bodel manko prave energije in spretnosti na izdelkih. Pa vendar, kot fanta zatrjujeta, se v biznis nista vrnila zaradi keša, ampak zato, da hip hopu vrneta ugled, ki ga je imel pred leti. Mulcem sta pač hotela še enkrat pokazati, kako se gre v korak s časom, in da si, čeprav si star za rap že uglednih 29, še vedno lahko v toku. Če je bil njun namen zasenčiti puffaste pop-ad(k)e in (zdaj res že dolgočasno in neizvirno) medobalno zmerjanje ter razkazovanje avtov, zlatih keten, svetlečih oblek in plastičnih en-fuk-al-pa-vsaj-en-faf-bičiz, potem jima je uspelo. Back In Business je namreč zelo dobro stoječa in moderna plata.

Katerakoli obala že vam je bolj všeč in katerikoli od pokojnih dveh velikanov je vaš No. 1, katerikoli klon Puffovih videov vam je najbolj všeč, katere dizajnerske bege in superge že boste nataknili nase ko boste poslušali novega Rakima in novi EPMD, se zavedajte, da poslušate ljudi, ki so vaši priljubljeni muziki tlakovali pot. In če so frišni še danes, si res zaslužijo spoštovanje vsakega nezaplankanega rapoljubca. Show some respect!

Napo-Lee-Tano