DJ Umek

Tehnokrat na elektronski sceni

Je Umek res markanten didžej in prodoren producent sintetik, ki je na slovensko tehno sceno vpeljal doslej najtrše underground zvoke in tako nadobudnim tehno frikom dal, kar potrebujejo za trans?

Sam se nima za glasbenika, ampak za odtekanega didžeja in manipulatorja strojev, iz katerih iztisne bizarne zvoke, ki izražajo nostalgijo po prihodnosti, ki bo morda res "nočna mora". Velika imena svetovnega tehna se rada pohvalijo s kakšno noro zgodbo o prvih stikih z glasbo, npr. da so jim babice za rojstne dneve kupovale plošče pionirjev čiste elektronike Kraftwerkov, DJ Umek pa je začel kot najstnik poslušati radio in piratske kasete, ki jih je bilo konec osemdesetih let mogoče dobiti kjerkoli v Ljubljani. Preskok v njegovi glavi se je zgodil s prvimi zvoki acid housa, ki so Anglijo preplavili enkrat leta 1988, ko je imel kakšnih dvanajst let. Počasi se je naveličal spevnih houserskih melodij, presedlal na orto trd tehno, odločilna potrditev njegove preusmeritve k hard minimal tehnu pa je bil specifik Atol vodilnega birminghamskega didžeja in producenta Surgeona (Anthony Child), ki je pred dobrima dvema letoma izšel pri Downwards records, založbi, ki trenutno izdaja najtršo tehno produkcijo v Angliji.

Ko pri Umekovi produkciji govorimo o estetiki, jo moramo označiti za "estetiko kladiva", saj so zvočne podobe, za katere dobi navdih pri delu s semplerji in sintetizatorji zvoka in ne zaradi zaskrbljenosti nad globalnimi katastrofami ali zaradi podob NLP-jev, oropane klasične harmonije, skrčene na samo bistvo. Repetitivni ritmični vzorci, ki človeka ne pustijo hladnega, se namenoma izogibajo melodičnosti; dobljena kakofonija je zato tako močna, da generira novo, skrajno abstraktno, težko prepoznavno harmonično linijo, ki jo bo zaznal le izurjen in potrpežljiv poslušalec. Umek si želi, da bi bilo več navdušencev, ki bi poslušali takšne abstraktne ritme, hrupe, šume, piske, skratka zvoke, za katere je težko najti ustrezno "organsko besedo", ampak dvomi, da je publika že pripravljena sprejeti ekstremne zvočne podobe, ki trenutno spreminjajo smernice svetovne elektronike. Za zdaj jih poslušajo le sladokusci.

Umekovo didžejstvo se je začelo leta 1991, ko je v Palmi z DJ Alfom začel vrteti na matinejah, že leta 1993 pa sta imela ob sredah tehno večere, na katere je prihajalo kakšnih deset obiskovalcev. Takrat sta z Alfom na radiu RGL predstavljala Tehno manijo, pred petimi leti mu je Aldo dal v K4 prvo priložnost za gramofoni in mikserjem in DJ Umek je končno začel rolati z vinilov. Takrat se je na didžejanje še pripravljal enkrat ali dvakrat na teden po kakšno uro, odločiti se je bilo treba, kakšen stil bo najbolj primeren, sedaj pa tega vprašanja ni več. "Danes mi ni treba več razmišljati, vrtim, kar vrtim, pa tudi doma se ne pripravljam več kot nekoč, že dve leti nisem vadil. S seboj vzamem 100 plošč, za katere mislim, da mi bodo prišle prav, potem pa rolam po občutku. Vem, kakšen 'drive' želim ustvariti na plesišču." Čeprav je že vrtel s treh gramofonov naenkrat, misli, da bi moral vsaj kakšen mesec vaditi, da bi lahko odšel v didžejsko kabino brez pomislekov, da bi se lahko tudi na treh gramofonih postavil ob bok svetovni eliti. V Neaplju je DJ Umek pred nedavnim vrtel z Davom Clarkom- ta je zrolal nekaj Umekovih produktov - in z neapeljskim producentom Geatekom, s Surgeonom in Regisom iz Birminghama, Jamesom Ruskinom in Inigom Kennedyjem iz Londona, s prvim avstrijskim tehno didžejem Edijem Fischerjem, Plastikmanom (Richard Hawtin), Marshallom Jeffersonom ... Potem ko je pred dvema letoma spremenil stil in v Dakoti s hard trancea in acid techna presedlal na hard minimal, mu je večina občinstva obrnila hrbet. Miniti je moralo kakšno leto, da si je z novimi, veliko tršimi zvočnimi podobami kot prej pridobil zaupanje stare publike in si zagotovil precej nove. Sledilo je leto hišnega didžeja v K4, še prej pa je razbijal v italijanskem klubu Neon, slišati ga je bilo po vsej Avstriji, redno gostuje na Hrvaškem. Pred tremi leti je na Galaktiki, rejvu s 7000 ljudmi, vskočil namesto takrat vročega Berlinčana DJ Marca Oha v najbolj udarnem terminu med eno in drugo uro. "Takrat je šla vsa dvorana pokonci, to je bil najboljši filing. Danes pa me bolj zanima, ali ljudje poslušajo, ali muziko res čutijo. Ko sem zamenjal stil, so rejverji dobili šus v glavo, zdaj pa spet plešejo na mojo muziko, čeprav jim morda sploh ni všeč. Mogoče skačejo in se derejo, ker to počne vsa diskoteka. Jaz dam vse od sebe, nekateri znajo to ceniti, drugim je vseeno, zabavali bi se na kakršnokoli muziko. Zdaj plešejo na trd sound, ker ima vsa Slovenija trd sound." Sicer pa razmišljanje o publiki, ki se druži na tehno partijih, ni posebej smiselno. "V Sloveniji je vse obrnjeno na glavo. V tujini vidiš 500 pametnjakovičev, ki se sploh ne razmetavajo več in ne skačejo po plesišču, ampak so bolj 'na easy'. Vse to norenje so že dali skozi, sedaj samo še poslušajo in štekajo. Pri nas so novopečeni rejverji še v šusu, tudi zato me kličejo didžeji iz tujine, slišali so, da je pri nas dobra žurka, da tukaj lahko rolajo najbolj hard stvari in ne le komercialo, da bi zmotivirali rejverje. DJ Misjah je na primer v neki nizozemski reviji napisal, da najrajši pride v Slovenijo, da je scena tu odprta." DJ Misjah, mimogrede, meni, da je Umek zelo obetaven didžej, DJ Hell pa je po Umekovem rolanju v Gavioliju rekel, da je bil to eden najboljših setov, kar jih je kdaj slišal. Naslednji preizkus Umekove tehnike didžejanja in dvigovanja klubske publike na noge bo 19. decembra v Ambasadi Gavioli, ki je letos dala Umeku v uporabo didžejske mašine. "Pomeril se bo v dvoboju" z Jeffom Millsom, ki je prepričal svet, da je najboljši tehno didžej. "Razlike bodo, saj je Mills na sceni že 15 let," pravi Umek. Nestrpno že čaka legendo detroitske tehno scene, enega največjih eksperimentatorjev na področju tehnike izvajanja in didžejanja elektronske produkcije, ustanovitelja bojevite detroitske enote Underground Resistence, ki vidi prihodnost klubske scene v predvajanjih ali "live acts" z uporabo dveh ritem mašin Roland TR 909 in mikserja. DJ Umek pa misli, da didžej s klasičnim didžejanjem lahko predstavi več produkcije, kot je je mogoče slišati, če "se predvaja" en sam tehno producent. Želi si, da bi publika večkrat prišla vprašat, kaj vrti in kje je mogoče takšne plošče poslušati, kaj se dogaja na sceni, kdo dobro dela, čeprav tudi sam poleg "znancev iz sosednje založbe" Jamesa Ruskina, Marca Carrole, Jeffa Millsa, Surgeona, Regisa, Iniga Kennedyja, Hella itd. vrti minimalne ritme producentov, ki jih ne pozna, izdajajo pa pri založbah, ki imajo jasno opredeljen tehno slog.

Kariere strojnika Umek ni končal v kakšnem industrijskem konglomeratu, ampak v studiu, kjer na morda še bolj izviren način raziskuje nove dimenzije, išče nove postopke, izvirne strukture in teksture, ob katerih si zaželiš, da bi te ugrabili Marsovci, saj bi morda tako doživel grozo in vznemirjenost, ki ju daje slutiti Umekova sintetika. Po besedah enega od treh pionirjev detroitske tehno scene Juana Atkinsa "je tehno pop jutrišnjega dne", prihodnosti, ko se bo začela futuristična doba tehna, kjer bo nov zvok prisoten v takšni ali drugačni obliki. Za zdaj producent Umek dela izključno klubsko sintetiko. Ta se poraja spontano, s preizkušanjem skrajnih meja zmožnosti studijske opreme. "Ki te vedno znova preseneti, če jo znaš pravilno uporabljati," pripomni Umek. "Imam določene finte, ki jih ne uporablja nihče drug, in ponavadi dobim, kar hočem. Čeprav kdaj vem, kaj bi rad naredil, že preden grem v studio, nazadnje vse izpade drugače. Nimam logičnih pojasnil za to, kar naredim v studiu. Pravzaprav ni nič načrtno, zvočne linije razvijaš do konca, dokler ne dobiš želenega rezultata, nečesa, kar ti je všeč." Na kratko zavrne obtožbe outsiderjev o repetitivnem in izpraznjenem tehnu. Verjame, da prav elektronska glasba dopušča vse skrajnosti in daje nove možnosti izraza. "Všeč mi je ta repetitivnost, to je tisti pravi trans in ekstaza, ne pa tabletka," komentira tehno terorist iz Ljubljane, kot so ga poimenovali tuji kritiki, ki so njegove zvočne podobe označili za grobe in analogne.

V londonski trgovini s ploščami Rough Trade dobite njegove plošče pod napisom UMEK: analogue freak. Debata o prednostih analogne studijske opreme pred digitalno, ali obratno, ga ne zanima, saj pravi, da ni pomembno, ali uporabljaš analogne ali digitalne sintetizatorje zvoka. "Na analogni opremi hitreje dobiš bolj odbite zvoke, vendar z digitalnim sintom prav tako lahko naredim dober komad, pomembna je le ideja in kako znaš uporabiti opremo." Njegov prvi stik s "stroji", ki mu omogočajo produkcijo, se je zgodil pred tremi leti, ko ga je enota Anna Lies povabila v svoj studio in mu pokazala, kaj je mogoče v njem narediti. Ko je takrat najstnik Umek zapustil studio, je bil trdno prepričan, da bo tudi sam postal producent. Treba je bilo kupiti prvi sintetizator zvoka. Nabavil ga je pri enoti Random Logic, ta pa ga je vprašala, zakaj ga sploh kupuje, češ, saj ne bo nikoli nič naredil. Bodoči tehnokrat se v svoji nameri ni pustil motiti.

Umek in Boštjan Marušič sta pred dvema letoma in pol postala založnika. V času, ko je bil še bolj popularen hard trance, je pri njuni založbi Veto records izdal svoj projekt tudi MC Brane, vendar se je vse zapletlo pri distribuciji, s katero nadobudni fantje niso imeli izkušenj. Pred dobrim letom in pol so izdali prvo ploščo pri svoji založbi Absence, ki naj bi bila namenjena resni in abstraktni elektroniki. Založba promovira predvsem slovenske in hrvaške tehno enote in projekte, njuna druga založba Expire, ki izdaja podoben zvočni slog, pa je namenjena stranskim slovenskim projektom in vsem enotam in producentom iz tujine; tako se na plošči Expire 7 pojavlja londonski DJ Inigo Keneddy, na Expire 8 pa bo slišati razbijaške zvoke Maria Tanake iz Japonske.

Detroitski tehno je doživel odziv in delno tudi uveljavitev v berlinskem klubu in založbi Tresor, na britanskem sintetičnem prizorišču pa produkciji ni videti konca. Umek verjame, da bo naslednja na udaru Slovenija, saj z vse bolj prepoznavnim "the sound of Slovenia" navdušuje tuje didžeje, da na svojih gramofonih vrtijo in miksajo hard minimal tehno "made in Slovenia", ki izhaja tudi pri Umekovih založbah Absence in Expire in je v tujini deležna pozitivnih odzivov kritike. Specifiki na teh albumih veljajo za "bojno ladjo tehna", za "strong moverje", ki na plesišču sprožijo procese, skozi katere se generira neizmerna količina energije, pa čeprav je vizualno ni mogoče zaznati. V nemški reviji za elektronsko glasbo BUZZ so ob albumu Absence 14 napisali, da Slovenija iz plošče v ploščo dosega boljši zvok. Absence 13, na kateri sta enoti Random Logic in Anorak, pa so razglasili za eno najboljših plošč meseca.

Kot "umetniški vodja" obeh založb Umek natančno ve, kakšno elektroniko bosta izdajali Expire in Absence. "Če bo kdo hotel narediti ploščo za Absence, mi bo morala biti všeč, saj se s to produkcijo jaz v tujini predstavljam, za tem moram stati, vedeti morajo, kakšen stil delamo in kaj bom vrtel." Zadovoljen je s 1000 do 1700 prodanimi izvodi plošč pri založbi Absence in okrog 1000 pri Expire v tujini in pravi, da je 1000 primerkov minimum, ki založbi še omogoča poslovanje s pozitivno ničlo. V Sloveniji njegovo ploščo kupi kakšnih 20 do 30 zagrizenih tehnašev, kar je za vinilno ploščo v prevladi zgoščenk precejšen uspeh. Ker nemški distributer Neuton v hard minimal tehno ploščkih ne vidi tržnega uspeha, se je založba Absence odločila, da projekta Anorak in zagrebške enote Brother's Yard ne bo izdala na cedeju; underground tehno, ki se giblje na skrajnih mejah elektronike, kupujejo predvsem didžeji in tehno friki, ne pa klubsko rejversko občinstvo, zato ga je še vedno lažje prodajati na vinilu. Zaradi majhne tehno scene v Sloveniji je treba produkcijo osmisliti tudi s prodorom na tuje trge in plesišča, kjer je "mezganje v trdo" bolj razširjeno.

Založba ZET iz Birminghama, ki v sodelovanju z založbo Downwards izdaja najtršo britansko tehno produkcijo, je prva med tujimi založbami pokazala zanimanje za izdajo Umekovih udarnih zvočnih umotvorov, ki jih je poslal lastniku obeh založb Regisu. Prva Umekova plošča za založbo ZET je izšla pred kakšnim letom, januarja se je uvrstila na 25. mesto v reviji Front Page, EP ZET 6 kljub pohvalnim kritikam ni zbudil posebnega odziva med didžeji, tretji pa je bil album AUDIO, ki je izšel tudi na cedeju in je svojemu producentu zagotovil uspeh. Revija DJ ga je razglasila za ploščo meseca, dosegel je prvo mesto v Švici, zato je moral Umek tja poslati lestvico najljubših komadov, ki je postala lestvica meseca, revija Rave Line pa v producentu Umeku vidi tehno terorista. Večji del cedeja AUDIO z osmimi specifiki brez naslova so odkupili tehnološko preveč razviti Japonci, zato je šla plošča v ponatis. Med sodelovanji s tujimi založbami je treba omeniti sodelovanje z nizozemsko založbo XS, katere lastnik je znani gost diskoteke Gavioli in K4 DJ Misjah, ameriško Communique in londonsko Planet Rhythm.

Ob zelo močni svetovni produkciji elektronike, zaradi katere se zdi, da že vsak lahko eksperimentira po svoje, saj je z novimi tehnologijami vse mogoče, niti ne preseneča, da je domača produkcija zapostavljena, vendar Umek verjame, da je kljub premajhni odmevnosti kakovostna. "Fino bi bilo, če bi se dobili slovenski producenti, odšli na turnejo in predstavili našo produkcijo." Trenutno v studiu eksperimentira z dvema minimalistoma iz K4, ki sta po njegovem odhodu v Gavioli prevzela "ka-štiri zamrežje". Ekipa v popolni sestavi se glasi DJ Umek, DJ Dojaja, DJ Bizzy in veteran Iztok Turk, po zamenjavi studia in opreme pa kuje nove zvoke, ki jih bomo kmalu slišali na dvojni plošči Absence 14. DJ Umeka čaka še nekaj gostovanj v Splitu pa turneja po Angliji, kjer mu bo morda z zastrašujočimi zvoki uspelo navdušiti zahtevno poslušalstvo. O drugih načrtih Umek nerad govori in pravi le, da želi delati elektroniko in didžejati, delati to, kar ve, da nastaja iz simbioze med njim in "mašinami", ki jih ne muči, čeprav bi po končnih izdelkih lahko tako - napačno - sklepali. "Ne verjamem velikim producentom, ki nakladajo o svojih vizijah, po partijih ne hodim s knjigo, kot na primer Jeff Mills, nimam svojega oklepnega vozila kot Aphax Twin, gasilske postaje ne bom spremenil v studio, kot je to storil Plastikman, lahko bi sicer rekel, da bom naredil raketo, in bil faca, pa tega ne delam, ker ne čutim tako."

Tisti, ki so elektroniki prerokovali kratko življenjsko dobo, so morda že spoznali, da so se motili. Pionirjem elektronskih zvočnih podob so se posmehovali resni glasbeniki, še bolj pa "resna publika", ki prisega na organske zvoke in vseživljenjsko treniranje violine ali saksa, hkrati pa je spregledala, da se premiki v glasbi porajajo vzporedno, tako v bolj klasičnih kot popularnih vodah. Dobro bi bilo pomisliti, da je že dobrih trideset let, preden so se sintetiziranja lotili düsseldorfski vizionarji, John Cage (ki ga je Schönberg označil ne samo za svojega najboljšega ameriškega učenca, ampak za izumitelja) zapisal, da se bo uporaba hrupa v glasbene namene stopnjevala in dosegla vrhunec v zvokih, ki jih bodo sintetizirali električni inštrumenti, s čimer bodo za glasbeno uporabo dostopni vsi zvoki, ki jih človeško uho zazna. Temu miselnemu preskoku je sledila izjava člana brezoblične in robotovske Elektrarne, ki je dejal, da so se kot študenti glasbene akademije preusmerili k elektronskim zvokom, ker so spoznali, da jih klasični inštrumenti omejujejo. Z računalniki lahko več časa posvetijo prav ustvarjanju glasbe.

Eva Horvat