Verve

Polet klasične jazzovske ustvarjalnosti

Leta 1944 je mlad jazzovski navdušenec Norman Granz v dvorani losangeleške filharmonije organiziral prva koncerta iz kasneje slavne serije JATP oziroma Jazz at the Philharmonic (Jazz v filharmoniji). Počasi so k temu uspešnemu projektu začele pristopati tudi jazzovske založbe in iz vsega skupaj je nastal projekt, ki je imel velik vpliv na jazz s konca štiridesetih oziroma iz petdesetih let.

Turneje JATP so privabljale množico ljudi in sredi petdesetih je bil izkupiček skoraj neverjeten - tudi do 5 milijonov dolarjev. Nič čudnega torej, da se je Granz glasbenikom zelo priljubil, saj je dobro plačeval, vztrajal pri rasno mešanih zasedbah, kar je bilo tedaj še nenavadno, in bil zanesljiv. Gotovo so to razlogi, zaradi katerih je za JATP lahko pridobil skoraj vsakega glasbenika.

Pa še nekaj je, po čemer se je Granz razlikoval od drugih promotorjev. Koncerte JATP je začel snemati in prodaja plošč je omogočala vedno nove turneje. Najprej je posnetke posojal drugim založbam, nato jih je nekaj ustanovil sam: Clef, Norgran in leta 1956 Verve, ki se ji je za nekaj časa povsem posvetil.

Verve (umetniški polet, ustvarjalna moč, ogenj) je najbrž kar pravo ime za založbo, ki je tako pomembno sooblikovala jazzovsko prizorišče petdesetih in šestdesetih let. S svojim katalogom in glasbeniki se je namreč zelo hitro uveljavila poleg starejših založb, kot so bile na primer Blue Note, Columbia, Savoy in Riverside. Kako tudi ne, saj je Granz lahko pridobil skoraj vsakogar, in za Verve so snemali zares najboljši: Louis Armstrong, Charlie Parker, Billie Holiday, Count Basie, Duke Ellington, Ella Fitzgerald, Dizzy Gillespie, Coleman Hawkins, Lester Young, Stan Getz, Ben Webster, Kenny Burrell, Bill Evans in Oscar Peterson. Seveda ni nujno, da v tem vrstnem redu, pa tudi našteti še zdaleč niso vsi.

Če nekoliko pobliže pogledamo seznam, bomo vendarle ugotovili, da se je Granz zanimal predvsem za pozne swingovske glasbenike, kakršen je npr. Roy Eldridge, in za zgodnje moderniste. Seveda so bile takrat nekatere založbe v svoji ponudbi že veliko radikalnejše, toda tudi Verve je ponujala celo množico plošč, ki so v naslednjih desetletjih postale tako rekoč legendarne. Mednje brez dvoma spadajo plošče Elle Fitzgerald iz serije pesmaric klasičnih skladateljev, kot so Gershwin, Porter, Ellington, Rogers in Hart, Kern ter Berlin, pa vrsta odličnih plošč Stana Getza, Hawkinsa, Websterja, Younga in Petersona.

Leta 1961 je Granz Verve prodal založbi MGM, čeprav je ostal producent precej plošč, pri drugih pa ga je zamenjal Jim Davis. Ta je nekoliko spremenil politiko založbe in se posvečal plodnejšim glasbenikom, čeprav je še naprej ohranjal tudi eno izmed temeljnih značilnosti založbe, to pa je odličen, zelo naraven zvok, ki so ga dosegli tako, da so pri snemanju uporabljali zelo omejeno število mikrofonov, navadno samo dva.

Vse to je zelo pomembno za ponovne izdaje Vervovega kataloga na formatu kompaktne plošče, ki so se začele pojavljati v zadnjem letu, kajti večinoma gre za plošče, ki bi jih lahko imeli za vzorčni primer snemanja jazzovske zasedbe. Nič čudnega torej, da je založba poskrbela tudi za prenos analognih master trakov v digitalni zapis s sodobnimi AD-pretvorniki z 20-bitno resolucijo. Če k temu dodamo še privlačno zunanjo podobo v obliki papirnatega albuma z originalno opremo, spremno besedo in fotografijami, povrh pa z novim uvodnim esejem, dobimo plošče, ki bi morale navdušiti vsakega ljubitelja jazza.

Katalog ponovnih izdaj, ki jih pripravljata Michael Lang in Ben Young, je vse daljši. Če sodim po eni izmed zadnjih plošč, ki mi jih je uspelo dobiti, jih je že vsaj trideset, vsekakor preveč, da bi jih - tudi če odmislimo denar - mogli kupiti naenkrat. Kaj torej izbrati in katere plošče sodijo med klasike?

Odgovor je kot vedno odvisen od osebnega okusa, pa vendar je v Vervovem katalogu nekaj plošč, brez katerih skoraj ne gre. Mednje brez dvoma spadata obe plošči Duka Ellingtona z altsaksofonistom Johnnyjem Hodgesom (Back to Back in Side by Side), ker v kontekstu majhne zasedbe dokazujeta, kako sijajno se ujemata, da ne omenjam cele vrste navdahnjenih interpretacij klasičnih bluesov. Med pesmaricami Elle Fitzgerald je na prvem mestu vreden omembe dvojni cede pesmi Cola Porterja, Stan Getz pa ponuja izbiro med bossa novo (Getz/Gilberto) in orkestrom (izvrstna plošča Focus).

Čeprav je vsaj zame Coleman Hawkins največji jazzovski saksofonist vseh časov, je vse premalo znan in cenjen. Plošča Coleman Hawkins Encounters Ben Webster je odličen uvod v oba izjemna saksofonista in tako rekoč klasičen primer njunega sodelovanja, le malenkost pa zaostaja plošča The Genius of Coleman Hawkins, na kateri igra ob spremljavi Petersonovega tria, zanimiva pa je tudi zaradi velikodušne dolžine.

Billie Holiday ima v svojem katalogu precej boljših (in starejših) plošč, kot je Songs for Distingué Lovers, pa vendar je ta, ki jo je posnela dobri dve leti pred smrtjo, zanimiva tudi zaradi sodelovanja zares izvrstnih inštrumentalistov.

In za konec ostane Oscar Peterson v najrazličnejših zasedbah, bodisi z Armstrongom (Louis Armstrong Meets Oscar Peterson) in Benom Websterjem (B. W. Meets O. P.) bodisi s svojim triom (Night Train, Live from Chicago in We Get Requests). Peterson sicer ni tako inovativen kot na primer Art Tatum ali Bud Powell, gotovo pa ima izvrstno tehniko, skoraj telepatsko uigrano zasedbo in neprekosljiv občutek za svežo interpretacijo, kar je zlasti očitno na ploščah Night Train (posvetil jo je očetu železničarju) in We Get Requests. Ali pa na plošči Lester Young with the Oscar Peterson Trio, ki je med vsemi naštetimi morda najbolj dragocena, ker prinaša posnetke iz leta 1952, na katerih je Lester Young izjemno razpoložen in se predstavi z vsemi lastnostmi, o katerih navadno beremo v jazzovskih enciklopedijah, le redko pa jih je mogoče slišati: lahkoten, skoraj nezemeljski zvok, podaljševanje melodije čez meje taktov in nenehno ritmično presenečanje.

Norman Granz pa se jazzu in ploščam ni mogel za vselej odpovedati. V sedemdesetih letih je ustanovil novo založbo, imenovano Pablo, in ta je po katalogu kmalu dosegla Verve. Pri njej je na primer Granz objavil sedem mojstrskih solističnih albumov Arta Tatuma, posnetih v petdesetih letih. Ampak to je že druga zgodba.

Jure Potokar