KRISTER MALM in ROGER WALLIS

Media Policy and Music Activity

Routledge, London and New York 1992. 271 str. Na prodaj v Knjigarni Kazina.

Že izid prve skupne knjige švedskega muzikologa Kristerja Malma in britanskega medijskega eksperta Rogerja Wallisa Big Sounds From Small Peoples (The Music Industry in Small Countries) leta 1984 je temeljito razgibal polje preučevanja medijske kulture, glasbe in glasbene industrije, ki se je do tedaj predvsem osredotočalo na »glasbeno razvite« zahodne države, kar je največkrat pomenilo Združene države in Veliko Britanijo. Primerjalna analiza glasbenih industrij v 12 državah na štirih konrinentih (Jamajka, Trinidad, Tunizija, Tanzanija, Kenija, Šri Lanka, Švedska, Finska, Danska, Norveška, Čile in Wales) je bila ena prvih, ki je preizpraševala vlogo države, njene (ne)aktivne politike do glasbene dejavnosti, naraščajočega medijskega posredovanja glasbe in njegovih učinkov na lokalne glasbene prakse, denimo, prehoda v koncertno obliko, izrazitega zoženja tradicionalnih glasbenih stilov in formiranja novih v lokalnem kontekstu. Ena njegovih glavnih ugotovitev je bila, da globalni učinki transancionalizacije glasbe nujno ne vodijo v negativni scenarij, kljub neizpodbitnemu dejstvu, da glasbe »nerazvitih« vse težje tekmujejo z internacionalnimi. Prav narobe, večja dostopnost novih tehnologij je v manjših državah spodbujala razcvet lokalne glasbene industrije, izrazite ekonomske in organizacijske spremembe in ne nazadnje drugačne družbene rabe in funkcije glasbe. Kritična točka, ki sta jo detektirala avtorja, je predvsem večja odgovornost in aktivnost vlad pri zagotavljanju in vzpodbujanju lokalnih glasbenih kultur, kulturne izmenjave, »tveganih« podpor neodvisnim producentom, entuziastom.

Njuna druga knjiga, Media Policy and Music Activity (1992, je plod primerjalne raziskave v osemdesetih in z začetka devetdesetih let, ki je delokrog skrčila za polovico, na šest držav (Jamajka, Trinidad, Kenija, Tanzanija, Wales in Švedska). Tematski preskok k vprašanjem medijske politike, odziva malih držav na povečan vpliv mednarodnih medijskih konglomeratov, vsesplošni trend »deregulacije«, privatizacije in komercializacije medijev, uveljavitev novih komunikacijskih in informacijskih tehnologij (satelitska TV in radio, digitalizacija snemanja in reproduciranja zvoka, ekspanzija glasbenega videa), je aktiven odgovor avtorjev na zaključno odprto dilemo prejšnje študije – »standardizacija ali različnost«.

Razmerje med medijsko politiko in glasbeno dejavnostjo lahko povzamemo takole: učinek določene medijske politike (državne, korporacijske, institucionalne, dormalne ali neformalne, individualne) je, da postane določen glasbeni medij z določeno glasbeno vsebino dostopen. Prisotnost tega medija vpliva na glasbeno kulturo v določenem geografskem območju in na spremembe glasbene dejavnosti. Temeljna sprememba, ki jo generira vse večje medijsko posredovanje glasbe, je naraščajoči delež »non-performance« dejavnosti (poslušanja glasbe, govorjenja in branja o njej, nakup fonogramov, gledanja glasbenih oddaj ipd.), kar bistveno spremeni tradicionalni kontekst določene lokalne glasbene kulture. Glasbeni medij torej povečuje delež »ne-performativnih« dejavnosti in je hkrati eden poglavitnih dejavnikov, ki vpeljuje nove glasbene aktivnosti na lokalnem nivoju. To so izhodiščne postavke študije, ki medijske politike obravnava v kontekstu ravnanj glasbene industrije na njenih različnih nivojih (internacionalnem, državnem, lokalnem) in pod pritiski tehnoloških, ekonomskih in organizacijskih dejavnikov. Za ilustracijo: na lokalnem nivoju si lahko predstavljamo tanzanijski gospel zbor ali švedsko folk skupino, ki posname kaseto za ozek krog fenov in prijateljev. Na nacionalnem/državnem nivoju je razpredena mreža institucij, gramofonska industrija z »državnimi« , »neodvisnimi« založbami in/ali distribucijskimi izpostavljenkami multinacionalk. Medije lahko ustanovi, nadzoruje in financira država ali pa so »neodvisni« in se med drugim financirajo iz prodaje programskega časa. Razlika med lokalnim in nacionalnim nivojem se zdi v majhnih državah, recimo na Jamajki, nepomembna, toda ravno država z aktivno kulturno politiko in ustrezno zakonodajo vzpodbuja in ščiti glasbeno aktivnost in glasbeno industrijo na državnem in lokalnem nivoju, na primer s predpisanim deležem »domače« glasbe na radijskih postajah, z obdavčenjem tujih glasbenih proizvodov ipd. Kar pa v jamajškem primeru ni ravno slučaj. S tem pa smo že pri mednarodnem nivoju, pri vlogi transnacionalne kulturne industrije in njenih interesih, maksimiranju profita s prodajo glasbe mednarodnih zvezd, lobističnimi pritiski na sprejemanje zakonodaj o zaščiti avtorskih pravic, boju zoper piratstvo ipd. Prav tu je primerjalna analiza med posameznimi državami izredno koristna. Če sta Jamajka in Trinidad pomembna glasbena vira za mednarodno glasbeno industrijo, to za Švedsko (razen v primeru Abbe), Wales, Tanzanijo in Kenijo ne velja. Toda Švedska je zanimiva zaradi ekonomske moči in »vsiljena« deregulacijska medijska politika je pripeljala do bistvene spremembe v razmerju med predvajano domačo in tujo glasbo, kar pa ni zmanjšalo izvenmedijsko prisotnost »igrane« švedske godbe, ki komaj kdaj pride na radijske valove, a ima zato razpredeno mrežo lokalnih založnikov. Aktualna debata o »reregulaciji« na Švedskem in drugih evropskih državah priča o lakunah »svobodnega medijskega podjetništva«. Wales je primer izrazito protekcionistične medijske politike, ki spretno krmari med interesi keltske narodne manjšine in sodobne (anglo-ameriške) medijske kulture. Revna »nyererejevska« Tanzanija je esktremen primer državne/nacionalne kulturne medijske politike in vzpostavljanja »nacionalnega«, vključno z glasbo. Kenija, glasbeno in medijsko središče vzhodne Afrike, tudi z eno samo nacionalno radijsko in televizijsko postajo, pa je primer razvejane »neodvisne« kasetne industrije, ki je izpodrinila gramofonsko in zraven vzpostavila »kasetno konsumpcijsko alternativo« godbi, ki jo predvaja državni radio.

Media Policy and Music Activity prinaša nove podrobnosti n analize glasbene industrije v šestih majhnih državah, predvsem pa tematizira razmerje med politikami, ki usmerjajo delovanje glasbenih medijev, in glasbeno dejavnostjo v teh družbah. Je študija, ki napotuje k razmisleku o medijski politiki, glasbenih praksah, ki se porajajo v/proti njej in je z metodologijo, ki kombinira »uradne«, »nepreverljive« statistične podatke o prodajah, predvajanosti in poslušanosti z lastno analizo, napotek k podobni študiji medijske politike in glasbene dejavnosti v Sloveniji.

Ičo Vidmar