Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

KONOTACIJE GLASBE

Časopis za kritiko znanosti, let. XXV, št. 185, Ljubljana 1997.

Nova številka Časopisa za kritiko znanosti ravno ob praznovanju spoštljive petindvajsetletnice ponovno streže s tematskim glasbenim blokom, ki ob drugem o »nelagodju doma: homoseksualnost na ulici« tvori njeno jubilejno edicijo.

Naslov »Konotacije glasbe« je preveč splošen, da bi tematiziral določeno problematiko, a iz uvodnih besed urednika Petra Stankoviča lahko razberemo, da gre predvsem za besedila piscev o popularni glasbi, ki ravno skozi obravnavo in generacijsko bližino področja, »v družboslovju predolgo zapostavljenega kot nevrednega resne analize«, obravnavajo tudi zgodovinske oblike »visoke« glasbe. To predvsem velja za Stankovičevo o evropski klasični glasbi in filozofiji subjekta, ki ob primerjavi življenj in del dunajskih klasikov, Haydna, Mozarta in Beethovna postavlja tezo, »da je nastop romantike tista točka, ko je novoveška filozofija vstopila v umetnost«. Bolj »neresen« in zabaven je prevod besedila Roberta Walserja o heavymetalskih kitaristih, ki se zgledujejo pri kanonih klasične glasbe. Avto nam skozi vrsto primerov dokazuje, da so HM-kitaristi z »neposrednim uporabljanjem klasičnih skladateljev ... kritično sopostavili dve tradiciji in s tem spodkopali navidezno nujnost in naravnost kulturne hierarhije« (»visoko«/«nizko«). NeverMind The Bollocks je svoje »vnovično pisanje« rocka nadvse primerno naslovila Amy Raphael, ki z guštom opisuje seksizem, spolno diskriminacijo in odpore proti njima, skratka, ženske v rocku, glasbenice (od Patti Smith, Deborah Harry do Courtney Love) in potrošnice rocka (vključno z oboževalkami, groupies). Branko Kostelnik primerja karieri manjšinskih, sprva izobčenih skupin, globalnih grunge zvezdnikov Nirvana in njihovega hrvaškega lokalnega »pandana«, vinkovških Majk, in ju obravnava skozi parsonovske faze marginalizacije, izključevanja in splošnega sprejemanja, in zaključuje, da je za obe skupini značilno to, da nikdar nista bili asimilacijski (torej se nista izneverili brezkompromisnemu rockerskemu stilu), a jima je kot manjšinskima uspelo doseči družbeno priznanje. Sociološki oris motoristične subkulture na primeru »MC Rolling Bones« iz Žirov Primoža Jurmana pa je sploh prva obravnava »motoristične subkulture« pri nas (z neposredno udeležbo) in je že zategadelj vredna pozornosti v razbiranju obeležij, načinov druženja in hierarhičnih razmerij med motoristi, fetišiziranju motorja in specifični subkulturni rabi (rock) glasbe. Zbornik sicer otvarjajo »meditacije o glasbi danes« Rajka Muršiča, ki v težkem, preobloženem stilu v fragmentiranem besedilu (pač, meditacije) v preizpraševanju stanja godb(e) danes pod pokrivalom »ideologije konca zgodovine« v Greenbergovi dilemi »kič ali avantgarda« pledira za »radikalno demokratično dostopnost raznolike ustvarjalnosti«, ko »nam prevladujoč konservativni duh okusa dobe zastira subverzivne in utopične razsežnosti glasbe«.

Ičo Vidmar