Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

BAYETE AND JABU KHANYILE

Africa Unite

(Island/Mango, 1997)

Naša naloga bi bila zelo preprosta, če bi imeli zaresen vpogled v aktualno glasbeno dogajanje v Južnoafriški republiki; če bi zares poznali in redno poslušali izvajalce in skupine, za katere po prevladujočem prepričanju v Južnoafriški republiki velja, da so najpomembnejši in najpopularnejši, morda tudi najznačilnejši predstavniki popularnoglasbenih žanrov, ki tam segajo od tradicije, a cappella petja in zares udarnega etnopopa ter militantnega reggaeja in sodobnih urbanih praks do že zelo pop izrazov, vse to pa nazorno izraža celovit diapazon aktualnega glasbenega dogajanja v tem afriškem okolju, kjer je bila popularnoglasbena industrija že od nekdaj ne samo najbolj razvita, ampak tudi najbolj posebna. Enako kot družba sama je bila notranje izrazito segregirana in znotraj sebe ne priznavajoča ali upoštevajoča različnosti glasbenih praks. Odprava apartheidskega ustroja socialnih in političnih odnosov in potem še demokratičen prevzem oblasti, s tem pa možnost odločilnega vpliva na vse plasti družbenega življenja, tudi na kulturo in glasbeno industrijo, so tudi v tem sektorju industrije omogočili ureditev odnosov. Tako je album Africa Unite morda eden značilnih postapartheidovskih dokumentov o ureditvi odnosov, zato ponuja poleg glasbene še druge zanimive razsežnosti.

Bayete je že nekaj časa potrjena glasbeno-blagovna znamka v domovini, z albumom Africa Unite pa se poskuša zavihteti na planetarno glasbeno prizorišče. To zagotovo počne s precej preračunljivosti, tj. glasbene všečnosti, kar preprosto pomeni, da je album zbirka dokaj kontroverznih pristopov. Bayete na njem ponujajo spodobno južnoafriško etnopop godbo, pomešano z nasilno cepljenimi tehno-plesnimi prvinami, tako da bi bilo veliko bolj smotrno, če bi iz predstavljenega gradiva naredili dva povsem različna albuma in z njima skušali doseči dve povsem različni populaciji. Napaka, ki se vedno znova ponavlja: ugajati vsem hkrati se preprosto ne da. Album s takšnim pristopom bo šel mimo obeh ciljnih populacij. In vendar ustanovitelju skupine, njenemu vodji in prvemu pevcu, pa tudi avtorju večine skladb na albumu Jabu Khanyileju (ki ga ne gre zamenjevati z veliko bolj intrigantnim, a žal zadnja leta nekam izginulim violinistom in pevcem Noisom Khanyilejem!) ni kaj očitati. Takšna in drugačna godba na tem albumu je v svoj kontekst postavljena izjemno profesionalno, kar priča o nespornih promotivnih potencialih, ki stojijo za projektom. V tem smislu je Africa Unite dober in neobremenjujoč žur album, ki si ga velja vstaviti v CD-player takrat, ko se želite v skladu s svojim afriškim glasbenim okusom predvsem temeljito sprostiti, preden boste (morda) poslušali kaj bolj zavezujočega.

Zoran Pistotnik