BOYMERANG

Balance Of The Force

(Regal, 1997)

Ker moderna elektronska glasba nenehno mutira, dodaja nove (pod)žanre in navzema nove podobe, se zdi smiselno malce pojasniti, kako so stvari razpredalčkane v zvrsti, ki spada v Boymerangovo domeno - drum’n’bass: 1. originalni, od začetka prisotni “playerji” s svojimi klubskimi himnami, 2. zapriseženi jazz freaki, 3. ambientalni, doma uporabni E-Z rolerji, 4. ragga dubovski generali, 5. neusmiljeni eksperimentalisti in Squarepusherski fazoni, 6. hip hop inspirirani, jump-up bristolci in nenazadnje 7. reformirani rock feni, ki jim je bil vseč rave in drum’n’bass, ker je surov, zanimiv, nevaren in sploh in sploh. Uganite sedaj, kdo dela najbolj inovativno muziko? Da, tisti zadnji, ki običajno nikoli niso pripadali sceni, niso črni in ne živijo v ožjem centru mesta.

Boymerang ali Graham Sutton seveda spada v zadnjo skupino. Včasih je bil njegov instrument električna kitara, a jo je po nekaj obiskih rave partijev zamenjal sampler. Sutton je tako nekako priromal do originalnega drum’n’bass botra Grooveriderja, ki mu je z veseljem razložil, za kaj v tem poslu sploh gre, ga oblekel v Tommy Hilfinger cunje ter komad Still uvrstil na svojo kompilacijo The Prototype Years skupaj s citatom, da Boymerang prinaša indy zvok Sonic Youth in Big Black v drum’n’bass. Boymerang je tako postal del scene, del originalov.

Debitantski album Balance of the force do določene mere nadaljuje zvok, ki ga je Boymerang načel z remiksom Rushevega komada Technology na kompilaciji Torque - mračni in hitri tech-step bobni in distordirana ozadja. Po drugi strani pa so komadi bolj inovativni, lahkotnejši in v sebi kopičijo vse možno. Kombinacija godalnih ambientov, cingljanja, kitarskih rifov, živih instrumentov in razpotegnjenih Reece bas linij naredi album, ki deluje gladko in trdo obenem. Komadi so povečini novi, razporejeni tako, da se nizajo po zaporedju hard-soft-hard-soft... Pravi Balance of the force torej. In če se vam zdi, da bi ime Boymerang bolj pristajalo kakemu boybandu, imate verjetno prav. Vseeno pa je Grahamu Suttonu uspelo narediti popoln drum’n’bass hibrid.

Jure Matičič