Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Janez Golič

FREE KITTEN

Sentimental Education

(Wiiija, 1997)

Običajno se supergrupe oblikujejo iz višjih artističnih nagibov. Tako dobimo tehniško-obrtniško popolne, a glasbeno dokaj sterilne izdelke. Pri Free Kitten ni tako, je kvečjemu obratno. Kim Gordon, Julia Cafritz, Yoshimi in Mark Ibold so za trenutek (en teden) izskočili iz ustvarjalnega tempa matičnih skupin in posneli izredno raznoliko ploščo. Obenem prav vse pesmi izžarevajo neverjeten užitek v skupinski igri, kot da je na plano bruhnilo vse tisto, kar je "mačkice" zadrževalo v že tako nepremišljenih potezah Sonic Youth, Pavement, Action Swingers in Boredoms. Glede na to, da večino pesmi poje Kim, v celoti dobimo vtis bistveno okleščene zvočne podobe sonične druščine. Osnova je punkovsko trda in neobrušena, z mnogo dodanega newyorškega pridiha. Kim blesti predvsem v kričavih pesmih, ki učinkujejo kot skice, zgolj zbir vtisov. Zaokrožene zgodbe bo prihranila za kakšno resnejšo priliko. Ne manjka niti brezskrbnega pop štimunga, že v uvodni Teenie Weenie Boppie, ki so jo Free Kitten ukradli Sergeju Gainsbourgu. Dobesedno ukradli, saj so uporabili originalni pihalni aranžma. Takoj zatem sledi posmehljiva distanca v Top 40 in vrsta kratkih udarnih, nadvse preprostih izbruhov, trajajočih tudi pod minuto. Izstopa naslovna stvar, 13 minut velvetovske repeticije, ovite v sonični hrup, pravi hommage sestri Ray. In nenazadnje je tu poglobljeni illbient, dejansko uresničen skozi remikse koga drugega kot DJ Spookyja in trojke We. Sentimental Education? Morda. A v slabi uri dobimo lekcijo marsičesa, kar se je že potrdilo kot trajna vrednost, vsaj v razsutih rockovskih koordinatah.

Janez Golič