Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Rok Jurič

BILL FRISELL

Nashville

(Nonesuch/Nika, 1997)

Bill Frisell je eden tistih sodobnih ameriških glasbenikov, glede katerih si nekateri bolj radikalni in našpičeni kritiki niso čisto na jasnem. V obdobju, ko je snemal še za ECM, je resnično deloval bolj ostro, bolj radikalno in je zato zbudil veliko pozornosti, v zadnjem času pa se je precej zaoblil (tudi telesno...), oblikoval jasno prepoznaven kitarski zvok, s katerim je daleč od svoje začetne ostrine. Resnici na ljubo traja ta zadnji čas že vsaj od leta 1993, ko je nastala prelomna cedejka Have a Little Faith. Z zdajšnjo Nashville Frisell torej le nadaljuje tradicijo uležanega, zmehčanega jazza, ki pa z njegovim kitarskim zvokom nikakor ne zveni ceneno - tudi zaradi obilice duhovitih domislic, ki si jih zmeraj enako navihani Frisell privošči.

Nashville se, kot pove že ime, naslanja na ameriško folk glasbo, toda Frisell jo opazuje s kritično-ciničnimi očmi sodobnega jazzarja. To ne pomeni, da jo radikalno secira in sestavi v nov jazzovski kolaž - četudi bi bil tega zmožen (spomni se njegovih nadvse inteligentno prevrnjenih interpretacij Charlesa Yvesa na Have a Little Faith). Nasprotno - country igra v tako enostavni countryjevski maniri, da je celo mene, ki ameriški country skoraj sovražim, obdržal pred cedegramofonom. Četudi country pikira na drugačno ciljno publiko kot Frisellov jazz, pa je Frisell s svojimi popolnoma novimi sodelavci vlil v to glasbo zvrhano mero miline, kot jo poznamo s predzadnje cedejke Quartet, prav toliko pa je dodal tudi humornega cinizma, ki se je v svoji najprezentnejši obliki izvijal iz cedejk z glasbo za filme Busterja Keatona.

Cedejka Nashville je torej country, vendar je v njej še zmeraj toliko značilnih frisellovskih elementov (humornost, cinično norčevanje, mehke kitarske linije, razpeljano kitarsko brenkanje), da jo moramo najprej imenovati Frisellova glasba in šele nato ameriški country. Vsekakor pa je Nashville, ki ga je sproduciral Frisellov dolgoletni prijatelj Wayne Horvitz, nov Frisellov poskus, ki se kljub popolnoma novi zasedbi (banjo, mandolina, ustna harmonika, sami neznani glasbeniki, razen Robin Holcomb, pa ne na klavirju, temveč z vokalom) kaže kot uležan in soliden izdelek.

Rok Jurič