STEVE JAMES

Art And Grit

(Antone’s Records, 1996)

Zadnjič sem se na teh straneh dotaknil kočljivih meril pri ocenjevanju country rocka. Glasbeni kritiki so imeli veliko težav, kako oceniti plošče te sporne glasbene zvrsti, ki je brez dvoma prinesla veliko dobrega in še več slabega. Naši vrli glasbeni kritiki so se jadrno zagnali oceniti zadnjo ploščo C. J. Chenierja, vendar boste ob pazljivem prebiranju ocen opazili, da prvi kritik hvali tisto, kar drugi graja. Tako je pač v svetu zabave. Še večja razhajanja pa je opaziti v svetu bluesa. Če me vprašate, kdo je imel najboljši koncert bluesa v Ljubljani, vam bom odgovoril, da je bil to Steve Earle. Tako si pač razlagam blues. Če me vprašate, kdo je najboljši še živeči kitarist in pevec bluesa, pa vam bom odgovoril: “Kolikor vem, je to Steve James.”

Plošča Art and Grit je tretja plošča tega širšemu občinstvu neznanega minstrela. Naše koncertno občinstvo pozna Alvina Youngblooda Harta in Johna Hammonda. Steve James je v primerjavi z njima po mojem mnenju še veliko prepričljivejši. Pesmi umrlih velikanov bluesa prepeva s takim žarom in tako tehnično popolnostjo, da se zdi, kot bi jih sam napisal. Čistuni, ki očitno menijo, da blues živi samo še kot zgodovinska glasbena oblika, bodo vzvišeno pritegnili, da gre samo za še enega preporodnika. Mogoče. Vendar je blues Steva Jamesa kot resnična pravljica s krutim in nenadejanim koncem, ki z romantičnimi limonadami, kakršnih je, žal, tudi v bluesu nešteto, nima nič skupnega. Steve James pozna različne bluesovske sloge, če kakega mogoče ne obvlada najbolje, ga preprosto prilagodi svojemu slogu. Spomnite se, kako je Townes Van Zandt v Ljubljani preigraval skladbe Lightnina Hopkinsa in kako se je njegov učenec Steve Earle ob Hopkinsu spomnil še na Manca Lipscomba. To je zame blues! Steve James zdaj živi v Austinu in je v primerjavi z omenjenima teksaškima trubadurjema večji virtuoz. Kljub izjemnemu tehničnemu znanju v skladbah starega bluesa išče občutke, ne pa brezdušno tehniko, ki sama zase pomeni prazen nič. Na plošči Art and Grit so skladbe tako različnih avtorjev, kot so Jimmy Tarlton (polovica sijajnega dueta Darby and Tarlton), Chuck Berry, Bumble Bee Slim in Big Joe Williams, Steve James pa je v primerjavi s prvima dvema ploščama prispeval presenetljivo veliko avtorskih skladb; to dokazuje, da se mu v življenju očitno nekaj dogaja. Jamesove pesmi zvenijo sveže, predrzno in globoko izpovedno. James je v njih mogoče uporabil že slišane bluesovske obrazce - v tej glasbi je namreč težko odkriti kaj novega -, vendar vse skupaj zveni prepričljivo in intenzivno. Včasih se mi zdi, kot bi v zvočnikih igrala Robert Johnson in Bukka White.

V več glasbenih zvrsteh najbolj cenijo pevce, spomnite se samo na flamenco in country, kitaristi pa ostajajo v ozadju, zato ima blues, ki ga je čutiti v Jamesovem glasu, za konec devetdesetih let toliko večjo vrednost. Plošči dajem najvišjo oceno, vendar jo raje poslušajte in si oceno ustvarite sami. Bob Dylan je v enem zadnjih intervjujev dejal, da pesmi ne gre jemati preresno. Podobno velja tudi za recenzije. Saj veste, kritiki so po navadi povprečneži, ki mislijo, da bodo s kritiziranjem drugih poveličali sebe.

Jane Weber