Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Jane Weber

CLARENCE GATEMOUTH BROWN

Gate Swings

(Verve/PolyGram, 1997)

THOMAS FIELDS

Louisiana Is The Place To See!

(Lanor Records, 1997)

Clarence Gatemouth Brown igra na bas, orglice, kitaro, violino, mandolino in bobne in je eden zadnjih starih pevcev bluesa, ki še potujejo po svetu in zabavajo občinstvo. Pravzaprav ga ne smemo uvrščati zgolj med pevce bluesa, saj je v njegovi glasbi - prvič je snemal ob koncu štiridesetih letih - čutiti vplive cajuna, countryja in celo salse. V pol stoletja trajajoči karieri je bil večkrat prevaran in nepošteno plačan za svoje delo, njegova glasba pa je pred leti po zaslugi prizadevne pariške založbe Verve vnovič zažarela v vsem sijaju. Nova Brownova plošča z naslovom Gate Swings je pričakovano nadaljevanje albumov Long Way Home in The Man ter pomeni vrnitev na konec štiridesetih let.

Ta nadarjeni glasbenik je že na prvem snemanju snemal s pravim bluesovskim big bandom, posnetki, ki so izšli pri založbi Peacock - zdaj jih distribuira Rounder/Statera -, pa sodijo v klasiko povojnega bluesa. Plošča Gate Swings seveda ni najprimernejša za prvo srečanje z glasbo tega velikega glasbenika, saj prinaša samo delček koncertnega repertoarja eklektičnega Browna. Krasijo jo sijajni aranžmaji, odlična pihalna sekcija, premišljena produkcija in drugi okrasni dodatki, ki sodijo v takšno glasbo, napisano za mali big band. Če bi si radi ustvarili popolnejšo sliko o Brownovem ustvarjanju, morate poslušati še druge plošče, posnete za založbo Verve, posnetki s konca štiridesetih let pa vam bodo odprli nebo in vam pokazali pot tja, kjer se je vse skupaj začelo. Na naših odrih smo slišali bore malo teksaškega bluesa - če je ta oznaka sploh smiselna -, zato bosta Brownova februarska koncerta v Cankarjevem domu in novogoriški Perli brez dvoma vredna ogleda. V nasprotju z eklektičnim Brownom je Thomas Fields zagledan v zydeco, in to v njegovo najbolj ruralno obliko. Pri nas smo že slišali skupino Buckwheat Zydeco in C. J. Chenierja, vendar to nista predstavnika pravega zydeca. To vam bo v Louisiani povedal vsak prodajalec plošč, zapisano pa hitro spoznate tudi sami, če boste Fieldsovo glasbo primerjali z izpiljenimi posnetki Stanleyja Durala in mladega Chenierja. Thomas Fields se bliža petdesetemu letu. Delal je v nočnih klubih, šele pred kakimi petimi leti pa se je odločil postati glasbenik. Ko sta se z ženo nekoč odpravila v mesto, si je ona kupila psa, on pa harmoniko. Boozoo Chavis mu je kmalu pojasnil, da je njegova harmonika za zydeco neuporabna, zato je bil potreben še en nakup, kaj kmalu pa se je na stojnicah po Louisiani pojavila prva glasbenikova kaseta za založbo Leeja Lavergneja Lanor Records (Sound Center Recorders, Church Point, LA 70525, USA).

Številni poznavalci so tudi ob plošči Louisiana Is The Place To See! onemeli. Fieldsova predstava o podobi zydeca je namreč tudi na tretjem albumu čista kot solza in prodorna kot neustavljiv tornado. Clarence Gatemouth Brown veliko dolguje glasbenikom, kot so bili T-Bone Walker, Peetee Wheatstraw in Louis Jordan, korenine zydeca Thomasa Fieldsa pa so očitno v glasbi kakega Boozooja Chavisa in tistih pozabljenih harmonikarjev, ki so bili vzorniki Cliftona Chenierja. Skratka, gre za plošči z razvejenimi in močnimi koreninami. Nekdo je zapisal, da je Thomas Fields Amad‚ Ardoin devetdesetih let.

Jane Weber