CHARLES LLOYD

Canto

(ECM/Statera, 1997)

Saksofonist Charles Lloyd je bil v šestdesetih letih eden redkih izjemno priljubljenih jazzovskih glasbenikov, njegov album Forest Flower: Live at Monterey pa je celo med prvimi jazzovskimi, ki so dosegli milijonsko naklado. Poleg tega mu pripisujejo tudi "odkritje" pianistov Keitha Jarretta in Michela Petruccianija. Seveda je danes kljub vsemu komaj znan, kajti v sedemdesetih se je počasi povsem umaknil iz jazzovskih krogov in se v Kaliforniji posvetil pedagoškemu delu in meditaciji. Na Petruccianijevo prigovarjanje se je v osemdesetih brez večjega odmeva vrnil k jazzu, v zadnjih sedmih letih pa je za münchensko založbo ECM posnel pet albumov. Canto je naslov zadnjega in zdi se, da je Lloyd oziroma njegov kvartet z njim dosegel svoj vrhunec, kajti gre za ploščo, ki spada med zares prijetna presenečenja tega leta.

Cela vrsta stvari na plošči Canto osuplja in navdušuje. Na primer to, da mine več kot šest minut sijajne uvodne skladbe Tales of Rumi (Dželal ed Din Rumi, 1207-1275, pesnik, sufi, ustanovitelj reda plešočih dervišev), preden izvrstna švedska ritemska sekcija, pianist Bobo Stenson in basist Anders Jormin, pusti k mikrofonu nominalnega voditelja zasedbe. Pa Lloydov izjemno eterični zvok saksofona, njegovo nenadno izginjanje in pojavljanje, ki glasbi dodaja dramatičnost, čeprav je Lloyda, paradoksno rečeno, najbolj čutiti v premolkih, tedaj torej, ko sploh ne igra.

Morda je od vsega najpomembnejše to, da je Lloyd sicer res avtor vseh skladb in da je plošča Canto izšla pod njegovim imenom, toda posnel jo je kvartet (bobnar je Billy Hart), ki je z nekaj manj pomembnimi spremembami zdaj skupaj že vrsto let in katerega člani, če se malce pošalim, v skladu z Lloydovimi mistično-filozofskimi nagnjenji, najbrž med seboj komunicirajo na neki višji duhovni ravni, saj ne gre več za uigranost, ampak za pravo zvočno sinergijo, v kateri ni solistov, ampak en sam zvoke ustvarjajoči organizem.

Charles Lloyd pa je kljub vsej duhovnosti in mistiki še vedno najbolj zavezan svojemu prvemu vzorniku Johnu Coltranu, kar je morda najbolj očitno v baladah, kakršni sta How Can I Tell You in Desolation Sound. Seveda bi bilo to ob množici (večinoma drugorazrednih) posnemovalcev slabo priporočilo, če Lloyd ne bi bil po eni strani tako zelo prepričljiv, po drugi pa diskreten, da svoje glasbene osebnosti (in inštrumenta) nikoli ne postavlja v ospredje. Prav zato je Canto zares odličen spev štirih sijajnih inštrumentalistov, med katerimi je Charles Lloyd samo prvi med enakimi.

Jure Potokar