BORUT KRŽIŠNIK

Magatrejske zgodbe

(KUD France Prešeren, 1997)

Presenečenje: Magatrejski simfonični orkester in dirigent Borut Kržišnik - one man band. Solisti so bili pač manjše presenečenje: naveza Kraković-Marolt kot dolgometražna sodelavca Kržišnikovega projekta Data Direct, tudi ne prvenec godalno-ritmične sekcije Enzov (Vukovič in Rakar). Premiera čelista Mitrovi}a je edini res nov člen v solosekciji. Sploh pa je vse postavljeno narobe-prav. Solisti ne solirajo, orkester, verjeten ravno toliko, kot je možnosti, da bi glasbo razumeli kot besedno pripoved, sploh ne spremlja. Zvok ni pravi ... Po vrsti.

Čiste kvinte te zapeljejo v simfonično uglaševanje: prazne strune godal in kratek trenutek spozabe: vse še lahko (raz)pade v svojo prvotno funkcijo. Orkester naj vendarle spremlja posameznika, mu plete zapleteno ritmično in enostavno harmonsko podlago. Naj glas izpoje svojo muz(ik)o. Nič tako klasično patetičnega se ne zgodi, čeprav kani ta muzika postati klasika.

Kržišnik pozna in uporablja velik delež znanega orkestrskega besednjaka in možnosti izpeljav. To, kar orkester teoretično-tehnično lahko zaigra, na plošči zazveni. Skladateljev princip, da zamišljeno formo razsuje, ali pa, nasprotno, da razsute ideje vgradi v obliko, močno spominja na današnje "klasike". Zato pri tretjem komadu Ogenj prebujena primerjalna strast: zveni tole kot Schnittke, zgodnji Gorecki ali Stravinski? Nisem se odločil preposlušati vseh potencialnih korenin Magatrejskih zgodb. Naj ostane pridnim, glasbenim čistilcem v stolpu ...kologije ...

Kržišnik ni blazen patetik ali velik vulkan strasti. Le odlično obvladuje vse, kar mu parametri ponujajo, in se sprehaja po meji med znanimi mu glasbenimi možnostmi. Upam le, da bo kdo imel dovolj poguma in ga pripravil, da Magatrejske zgodbe ozvoči "klasični" orkester in podkuri lokomotivo. Pol pa piči Miško ...

SMeh