ORNETTE + JOACHIM KUHN

Colors

(Harmolodic Inc., 1997)

Mojster je bil vedno nepredvidljiv, in čeprav se v devetdesetih pojavlja v javnosti samo, kadar se mu zahoče, tudi tako vztrajno preseneča. Presenetljiv je posnetek njegovega koncertnega izleta s cenjenim, nekoč že zelo znanim, pa potem pozabljenim nemškim pianistom Joachimom Kuhnom. Na ta izlet se navezuje cela kopica reminiscenc, ki bi zahtevale veliko več prostora, kot je namenjenega ocenam plošč v tej reviji. Pripovedovati bi bilo mogoče zgodbe o berlinskem zidu in o jazzu v nekdanji NDR (Vzhodni Nemčiji, za pozabljive!), o evropski sodobni improvizirani glasbi in o ljubljanskem festivalu jazza, o izginjanju in prav nenavadnem pojavljanju odličnih evropskih jazzovskih avtorjev v kaj nenavadnih kontekstih ter ne nazadnje o Ornettovih pogosto naravnost bizarnih izbirah ustvarjalnih kontekstov, ki praviloma porodijo remek dela. Colors so zagotovo še eno od prepoznavnih osišč v Ornettovi ustvarjalni biografiji, ki so proizvedla prav to: povezavo nepretencioznosti in mojstrstva, artikulirano v jasno avtorsko stališče, ki je enkratno in neponovljivo in ki v planetarni glasbeni konstelaciji nima omembe vrednega posnemovalca. Ornette Coleman je eden in edini. To stopi najbolj jasno pred ušesa in v pamet takrat, ko se sam postavi v ustvarjalno situacijo, ki je do skrajnosti vsakdanja, do neprepoznavnosti neatraktivna, na videz izrazno borna in ničkolikokrat izrabljena. Duet saksofona (ki je res tudi trobenta in violina, kar samo po sebi sicer bogati izrazno plat končne dobiti, ne določa pa temeljne pozicije projekta) in klavirja; dva moža na koncertnem odru z do konca ključnima in v zgodovini jazza nekajkrat izključujočima se inštrumentoma v intenzivnem dialogu, ki ga uokvirjajo izključno skladbe enega najbolj samosvojih skladateljev v glasbi tega stoletja. Ta je v ta namen - za utemeljitev samosvojosti - razvil celo svojo metodo komponiranja - harmolodiko. Rezultat je hkrati izvedbeno impozanten in vsebinsko izjemno intimen ustvarjalni akt: osem Ornettovih novitet v izrazito klasični maniri, kjer je Kuhn vrhunski klavirski spremljevalec mojstrskega saksofonista (manj trobentača in violinista). Naravnost klasična postava z neortodoksno vsebino; zlati abonma nekega imaginarnega Cankarjevega doma 21. stoletja. In ne nazadnje: z izrazito zavajajočimi naslovi skladb, ki pod svojo tehnicistično-literarno pomenskostjo skrivajo izjemno human, intimen dialog dveh enkratnih ustvarjalnih osebnosti na videz povsem različnega aktualnega "ratinga". Vse to, kar je zapisano na odličnem, praktično v Ornettovi samozaložbi izdanem albumu Colors, je bilo narejeno za proslavo dvajsetletnice jazzovskih dnevov v Leipzigu lani zadnjega avgusta. In tu bi lahko začeli novo zgodbo; saj veste, berlinski zid, NDR ...

Zoran Pistotnik