PORTISHEAD

Portishead

(Go! Beat, 1997)

Plošča Dummy, prvenec dveh bristolskih weirdotov - producenta in didžeja Geoffa Barrowa in pevke Beth Gibbons - se je zdel hladen, žalosten in zamorjen (pa vendar po svoje lep). Toda: po poslušanju novega izdelka Portishead je slika o prvencu precej drugačna - zdi se lepši, toplejši in prijaznejši. Portishead je nareč ledeno hladna plata, ki bo razočarala marsikatero poslušalsko dušo, še posebej žensko.

Geoff Barrow je po izidu prvenca hitro dosegel status kultnega in inovativnega producenta. Mnogi smo ga dajali ob bok Trickyu, pač zaradi skoraj sočasnega izida Dummy in Maxinquaye in podobne osnovne zvočne podobe - počasne, mračne ritmične podlage nadgrajene z jasnim, čistim, lepim ženskim vokalom. Zgodovina je pokazala drugačno sliko: Tricky je veliko bolj inventiven, odprt in eksperimentom naklonjen muzikant kot pa (zdaj vemo) ziheraški in konzervativno reciklirajoči Barrow. Kljub temu, da sta se Portishead številčno ojačala s kitaristom/basistom Adrianom Utleyem in studijskim ždevcem Daveom McDonaldom je rezultat slišen na ploščku Portishead globoko razočaranje. Nobene spremembe v ritmu, počasno, na robu obstoja sloneče vzorčenje, komajda prisoten bas, že-na-Dummy-slišani-sampli, z efekti pokovinjen in ohlajen vokal - vse to zahteva dobršno mero pozitivne energije za preboj do konca zadnjega enajstega komada na plošči.

Uokvirjena črka P - zaščitni znak zasedbe je očitno preveč zamejena, da bi lahko v zvoku skupine zaznali iskanja znotraj še neosvojenih zočnih polj. Če je zunaj tako vreme, kot zdajle (mrak, dež, megla and sluz) poslušanje močno odsvetujem. Če pa že hočete in morate, potem vsaj poskrbite za izdatno gretje. Drugače vam lahko slušni aparat zmrzne, srce pa se od počasnega ritma ustavi. Žal, dolgočasno in zamorjeno.

Napo-Lee-Tano