THIONE SECK

Daaly

LEMZO DIAMON

Marimbalax

(Sterns Africa, 1996/97)

Ves svet lahko v sedmih sekundah pove, da je Youssou N'Dour največji glasbenik v deželi Senegal. Čeprav se te dni velikost mladega Youssouja meri prej s pokončnostjo njegove drže in s širino njegove nesebične pomoči neznanim ustvarjalcem kakor s kakovostjo njegove glasbe. Nihče tudi ne dvomi, da je drugi vitez senegalske glasbe Baaba Maal, gospodar najmogočnejšega afriškega glasu in prefrigan umetnik, ki premišljeno molči, kadar nima povedati ničesar novega. Zaplete se torej šele na "tretjem mestu", saj tam vlada pisana gneča. Starokopitneži, kakršna sva midva z Zoranom Pistotnikom, podeljujemo bronasto medaljo v preteklost zaverovanemu kitaristu Mansourju Secku ali morda, če nas zanese, griotski pravljičarki Yande Codou Sene. Poslušalcem mlajšega, manj poljedelskega okusa je pri srcu senegalski Bob Dylan Ismael Lo. Evropski založniki in kritiki drug čez drugega stavijo na N'Dourjevega varovanca Cheikha Loja. Senegalcem in njihovim sosedom pa je najljubši na zahodnih tleh dokaj neznani Thione Seck. Thionov način petja močno spominja na Youssoujevega. Podobno, čeprav vzporedno, je tekla tudi njuna glasbena pot. Oba sta se rodila griotskim staršem wolofskega rodu, se v rosnih letih zaljubila v kubanski zvok, a hkrati ostala zvesta senegalskim tradicionalnim harmonijam in govorečim ritmom sabar in bugaradbu bobnov; zato sta odigrala pionirski vlogi pri nastanku glasbene zvrsti z imenom mbalax - žive tradicije, plemenske tako po značaju kot po sporočilu, ki je ujela korak s sodobno tehnologijo. Thione je do leta 1978 prepeval v legendarnem Orchestre Baobab, zatem pa se je posvetil raziskovanju pristne ljudske glasbe. Vendar je z debelim svežnjem skladb, ki jih je spesnil v tem obdobju, tako zelo segel čez meje folklore, da se je prikupil pihalnim godbam senegalske vojske. Medtem ko so mladi rekruti korakali po Thionovih melodijah, se je on odpravil odkrivat povsem civilen ter zelo sodoben zvok in v desetletju desetih konsistentnih albumov s skupino Ramm Daan razvil samosvojo različico mbalaxa, ki jo slišimo na njegovi zadnji plošči Daaly. Thionova glasba je komajda opazno prelivanje lahkotnosti in moči, skoraj ponižno zemeljskega in svečano orkestralnega zvoka, okrog Thionovega polnega, le kdaj pa kdaj vznemirjenega glasu.

Vrline "četrtega" v Senegalu visoko cenjenega mbalax umetnika Lamine Fayeja in njegovega orkestra Lemzo Diamono so povsem drugačne sorte, saj njegovo glasbo v primerjavi s Thionovo odlikujeta prej sorazmerna preprostost in plesnost kot studijska dodelanost in poduhovljenost. Očitamo pa ji lahko za standarde mbalaxa nedomiselno ritmično podlago, pretirano všečne kitare in oguljene sintetizatorje. Tako vsaj presojam po poslušanju zgoščenke Marimbalax, na kateri je zbranih dvanajst skladb s treh albumov, ki so jih Lemzo Diamono posneli v šestih letih obstoja. Plošči Daaly in Marimbalax priporočam tistim glasbenim potnikom, ki v Senegalu ne iščejo eksotičnih pokrajin in še nedotaknjenih obzorij. Čeprav, nemudoma dodajam, obe, vsaka po svoje, dokazujeta, da orjaški lonec senegalske glasbe prekipeva in brbota prav zato, ker pod njim gori toliko raznolikih polen.

Sonja Porle