Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Sonja Porle

SIERRA MAESTRA

Tibiri Tabara

(World Circuit, 1997)

Pred dvema letoma je prvi mož Sierre Maestre, Marcos Gonzalez, v intervjuju za revijo, ki jo pravkar berete, povedal, da namerava orkester kaj kmalu posneti glasbo, ki bo nekoliko drugačna, čeprav podobna tisti na njihovi zadnji plošči Dundunbanzi; za kanček bolj eksperimentalna in hkrati malček bolj komercialna, s tremi ali štirimi skladbami v velikih aranžmajih, morda z več trobentami in celo kakšnim novim inštrumentom. Povedal je še, da se jim nikamor ne mudi, ker nočejo tekmovati sami s seboj, saj se Dundunbanza v Evropi dobro prodaja, pa tudi zato, ker namerava sam pred tem storiti nekaj zelo posebnega. Zelo lepega. V mislih je imel ploščo s starimi kubanskimi zvezdniki, tistimi, ki so bili slavni pred letom 1959. "To so želje," je končal, "bomo videli! Odvisno od založbe, producenta Nicka Golda in nas samih." Priznati moram, da so se mi Marcosove želje zdele bliže sanjam kakor budnosti. Pa ne zato, ker mu ne bi zaupala. Za kaj takšnega nisem imela nobenega razloga. Marcosa sem presodila za premišljenega idealista, Dundunbanza mi je nadvse prijala, na koncertih Sierre Maestre pa sem uživala. Verjela mu nisem samo zato, ker je bilo tisto, kar si je želel, prelepo, da bi bilo uresničljivo. Zaskrbela me je tudi negotova usoda njegove domovine. Kaj se bo zgodilo, če Amerika dokončno zlomi Kubo, Havano opustoši hurikan in stare zvezde nenadoma skopnijo v nebo pozabe? Ali če si premisli Nick Gold in če bleščeči trobentač Jesus Alemany ob slovesu od Sierre Maestre v glasbi pusti motečo praznino? Odkar sem prvič položila na gramofon Maestrino novo ploščo Tibiri Tabara, pa dobro vem, da se nobene sanje ne pričnejo tako zelo sladko, da bi se ne mogle končati še slajše. Skratka, Marcosu je uspelo. In še več. S častitljivimi starostami kubanske glasbe ni posnel samo ene, temveč tri plošče, od katerih je prva genialna (Introducing Ruben Gonzalez), druga vrhunska (A Toda Cuba le Gusta), tretja pa dobra (Buena Vista Social Club). Na slednji je v resnici sodeloval samo kot strokovni svetovalec Ryju Cooderju, ta pa si njegovih nasvetov očitno ni vzel k srcu in je zato za več kot las zgrešil duhovno jedro kubanske glasbe. Na Kubi je menda preživel najboljši čas svojega glasbenega življenja. A kaj, ko glasbeniku, ki med delom predvsem uživa, tako redko uspe, da bi ob sadovih njegovega dela enako uživali tudi poslušalci. Zato me veseli, da so Sierra Maestra posneli izvrstno ploščo, saj se bo pozornost medijev, ki so večino zaslug za "odkritje" kubanske glasbe razumljivo pripisali slavnemu Cooderju, zdaj le morala obrniti k resničnim delavcem. Tibiri Tabara je, tako kot je obljubljal Marcos, zelo podobna predhodni Dundunbanzi, a hkrati drugačna. Obe v neotradicionalnem slogu nadgrajujeta glasbo kubanskih umetnikov iz zlatih časov son kulture, le da je Sierra Maestra na najnovejši plošči v predelavi starega veliko bolj drzna, moderna in tudi bolj komercialno usmerjena. Toda kakovosti glasbe to sploh ne škodi, kajti skupina je lahkotnost dosegla s pestrejšim repertoarjem (Dundunbanza je skoraj v celoti posvečena delu očeta sodobne salse Arseniu Rodriguezu) in z bolj prožnimi aranžmajskimi pristopi (Marcosu sta se kot aranžerja uspešno pridružila Eduardo Himely in Nick Gold) ter bolj barvno raznovrstnimi vokalističnimi improvizacijami. Razpoloženje se zato preobrača iz pesmi v pesem, od plešoče radosti do ganljive otožnosti, čeprav je vselej povezano z občutkom tropske vročice. Najbolj vroče je takrat, ko ga začini prelepi glas Joseja Antonia Rodrigueza. Super muska, ni kaj! In veseli me dodati, da vam ne preostane nič drugega, kot da nekje staknete Tibiri Tabaro, povabite k sebi na dom nekaj prijateljev ali sosedov in jim s kozarčkom stoodstotno kubanskega ruma v roki voščite srečno in zdravo novo leto.

Sonja Porle