SPRING HEEL JACK

Busy Curious Thirsty

(Trade2/Island/Multimedia, 1997)

Busy, Curious, Thirsty je najnovejši album eklektičnega dua Spring Heel Jack (SHJ) ter njun tretji po vrsti. Ashley Wales in John Coxon sta predvsem zelo netipična predstavnika drum’n’bass scene. Ne boste ju videli v Metalheads ali kakem podobnem klubu, raje se bosta pojavila na turneji z rock alkimisti Spiritualised, pri katerih je igral kitaro Coxon, ali pa na odru z Aphex Twinom, Squarepusherjem in Lukom Vibertom. Tuja jima ni niti moderna klasična glasba, s katero se ukvarja Wales (tudi bivši hardcore didžej). Na plošči se tako pojavlja precej zmedena mešanica komadov. Vzemimo naprimer Bank Of America, v katerem se prekrivajo temna tech-step tolkala z lahkotno ambientalnimi sempli, ali pa Wrong Guide z mešanico atmosferične tube ter kovinskih tolkal - vse skupaj na violinskem ozadju, ki se nenadoma spremeni v grob tech-steperski napad. Philip Glass in Terry Riley sta jasni inspiraciji za minimalistična Galapagos 3 in Bells 2 (ki sicer precej spominja na tradicionalno slovensko pritrkavanje). Zdi se, da SHJ v primerjavi s svojimi prejšnjimi albumi (There are strings, 68 Million Shades) postaja vedno težji zalogaj za poslušalca. Ostajajo seveda godala, semplanje ter neobremenjeni odnos do drum’n’bass manir. Reference za SHJ namreč ne najdemo le pri Goldiju, Fabiu ali Grooveriderju, ampak tudi pri avantgardnih skladateljih, jazz improvizatorjih ter elektronskih eksperimentalistih. Zraven pa se na momente sliši tudi povsem očitna električna kitara.

Predpogoj za diverznost komadov SHJ je v prvi vrsti nespoštovanje vsakršne glasbene tradicije in originalnosti, ki jo predpostavlja semplanje v elektronski glasbi. Zakaj bi najemali 40-članske orkestre in jazz glasbenike, če pa gremo lahko nazaj v več kot bogato glasbeno preteklost in čisto preprosto semplamo tisto, kar nam ustreza. Trenutno se v drum’n’bass sceni na veliko uporablja žive glasbenike, s katerimi hočejo (originalno) elektronski glasbeniki poudariti svojo avtentičnost (v primerjavi z npr. rock glasbo). Vse lepo in prav, le da so s tem zgrešili celotno bistvo glasbe, ki načeloma temelji na semplih. SHJ, ki še zdaleč nista tipična drum’n’bass umetnika in pripadata bolj indy sceni angleških študentov srednjega razreda, nam tako nazorno kažeta, kako bi se moral drum’n’bass svet zares obračati.

Jure Matičič