THEATRE OF TRAGEDY

Velvet Darkness They Fear

(Massacre Records, 1996)>

Po odličnem prvencu Theatre Of Tragedy je istoimenski norveški gothic doom metal septet konec preteklega leta izdal album, ki poslušalca nikakor ne more razočarati. Pevec Raymond še naprej gruli z death glasom, a se zna tudi ustaviti in zapeti (ali kaj povedati) s čistim glasom. Pevka Liv Kristine ostaja nekje v višavah (sopran) in zaokrožuje igro lepotice in zveri. Zvok kitar je oster, ritem precizen, a ne sterilen, klaviature pa ne silijo v ospredje, kot se pogosto dogaja podobnim bendom, ampak celotno podobo plemenitijo iz ozadja. Album Velvet Darkness They Fear je poseben še zaradi sodelovanja z godalnim ansamblom Nedelto Boiadjiev. Sozvočje hladnih in trdih kitarskih rifov na eni strani ter toplih in mehkih godal na drugi sestavlja celoto, ki zagrizene metalce iz osemdesetih let morebiti odbija, ampak zato si konec devetdesetih nihče več ne puli las.

Besedila so (razen enega) napisana v stari angleščini, delijo pa se na pesmi in igre. Pesmi poslušalcu ne delajo posebnih težav, pri igrah pa se nekoliko zaplete, saj pevca sočasno praviloma ne pojeta istega besedila. Ob prvem poslušanju zveni vse skupaj nekoliko nenavadno, a se človek hitro privadi. In vsebina? Večinoma gre za kontrast ljubezni in sovraštva, erotike in grešnosti. Le kakšne?

Na vprašanje, zakaj je med angleškimi besedili eno nemško, ne pa norveško, je septet modro odgovoril, da to počne vsak tretjerazredni norveški black metal bend. In res je tako.

Na koncu bi veljalo zapisati, da je izdelek Velvet Darkness They Fear v vseh pogledih naravno in logično nadaljevanje tistega, pri čemer se je septet ustavil s prvencem, zato je poslušanje toliko večji užitek.

S. P. Sorrow