Letnik: 1996_97 | Številka: 13 | Avtor/ica: Gregor Bauman

NEIL YOUNG and CRAZY HORSE

Year Of The Horse

(Reprise Records, 1997)

Po uspešnem "come backu" konec osemdesetih let je Neil Young zagotovo eden izmed najbolj zaposlenih glasbenikov, saj izdaja plošče dobesedno vsako leto. Če pri tem ne postreže z novim materialom, gre navadno za koncertne posnetke zadnje turneje. Pri tem so mu še vedno v oporo člani skupine Crazy Horse, s katerimi sestavlja neponovljivo celoto, to se odraža predvsem v popolnoma spontani uigranosti. Neil gre celo tako daleč, da pošlje v šestih letih na tržišče kar tri koncertne plošče: leta 1991 Weld, dve leti kasneje Unplugged in letos še Year Of The Horse. Če bi prvi dve grobo primerjali z Live Rust in Rust Never Sleeps, je tretja popoln odmik od že ustaljenih form koncertnih "Best Of-ov". Neil je na dvojno ploščo uvrstil predvsem skladbe, ki med poslušalci niso najbolj poznane in izvirajo z nekoliko manj znanih albumov, kot so npr. pesmi Barstool Blues in Dangerbird s plošče Zuma (1975) ter When Your Lonely Heart Breakes in Prisoners of Rock and Roll s plošče Life (1987). Seveda je bila lanska turneja, poimenovana Broken Arrow, posledica studijske plošče Big Time, s katere so uvrščene tri pesmi: naslovna, Slip Away in Scattered. Preostalo gradivo je pobrano z nekoliko bolj poznanih plošč: After The Goldrush (1970), “našvilske” Comes A Time (1978) in Rust Never Sleeps (1979); najdemo tudi pesem Mr. Soul, še iz časov, ko je Neil brenkal na kitaro v skupini Buffalo Springfield. Manjša zanimivost je elektrificirana verzija pesmi Pocahontas, ki smo je bili do sedaj vajeni v akustični različici. In če je Weld studijsko “očiščena” koncertna plošča, tega ne moremo trditi za Year Of The Horse. Zvok je robusten in grob, prav tak, kot če bi ga poslušali v veliki dvorani, zato daje pravo predstavo doživljanja koncerta. To nadgradijo še sami akterji z značilnimi kitarskimi feedbacki in prostorsko disperzijo zvoka. Year Of The Horse je odlična plošča, ki je namenjena najbolj vnetim pristašem Neilove glasbe, nikakor pa je ne priporočlam tistim, ki bi radi z njo spoznali genialnost tega kanadskega glasbenika.

Gregor Bauman