ALI FARKA TOURE / RADIO TARIFA

ORIS Jazz Festival, Royal Festival Hall, London, 15. 11. 1007

"Španci, ki so igrali pred mano, so me opozorili, da nimam uglašene kitare. Povedal sem jim, da je takšna v mojo korist," se je (napol) pošalil Ali Farka Toure med nastopom v Royal Festival Hallu, ki naj bi predstavljal vrhunec londonskega Oris jazz festivala, saj so bile vstopnice razprodane že štirinajst dni pred prireditvijo. Ali Farka ni igral niti vzneseno niti ubrano, toda če primerjam nastop njegovega hrapavega tria s tistim, kar je pred njim na odru pokazal španski orkester Radio Tarifa, moram prav vse, kar sem tam videla in slišala, šteti v dobro malijskemu kitaristu. Primerjava v resnici sploh ni poštena, kajti med malijskimi in španskimi glasbeniki zija preširok kvalitativni in izkustveni prepad. Ne nazadnje so delili koncertni večer samo zato, ker oboji izdajajo plošče pri neodvisni založbi World Circuit - soorganizatorici koncerta. Španci na ploščah (zlasti na zadnji Temporal) dovolj spretno prikrivajo izrazito pametnjakarski pristop do ustvarjalnosti, na odru pa so videti zgolj nepristni in napihnjeni. Dolgočasno. Nekaj je pač narobe z glasbo, nasičeno z andaluzijsko-arabskimi ritmi, ob kateri obsediš na stolu hladen kakor kamen, in s skrbno zloženimi skladbami, za katere lahko vnaprej uganeš, kdaj in kako se bodo končale.

Ali Farka je - tako kot navadno - nastopal ob spremljavi dveh glasbenikov iz rodnega Niafunkeja. Prvega, ki je igral na konge oziroma na kalabaš, sem prepoznala za Oumarja Toureja. Drugega, pevca prekrasno suhega in rezkega glasu, pa je Ali pozabil predstaviti, čeprav je bilo še po prvi skladbi očitno, da nas namerava tokrat zvleči med povodne duhove širnega Nila prej s hipnotičnim petjem kakor s svojo čutečo kitaro in da mu je predvsem do igranja inštrumentalno nerazkošnega izvornega bluesa. Privoščil nam je celo pretresljivo dvajsetminutno žaganje po ngoniju in šest novih, koprenastih melodij. Zvenele so tako nenavadno lepo in radostno, da jih ne zmorem popisati, saj ne poznam besed nebeškega jezika, ki ga na odru govori "neuglašeni" Ali Farka Toure. Povem lahko edinole, da so se mi med poslušanjem pesmi v čast preroku Mohamedu orosile oči. Timbuktujski vitez je pač glasbenik, ki ga je treba slišati v živo.

Sonja Porle