BILLY TIPTON MEMORIAL SAXOPHONE QUARTET

K4, Ljubljana, 18. 11. 1997

Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet (BTMSQ) je tudi na tej mini turneji, ki je potekala sredi meseca, ko mošt postaja vino, dokazal pravilnost našega prepričanja, da je to ena najbolj mladostno zaletavih all-saxophone skupin. BTMSQ so kljub zamenjavi dveh članic (odšli sta Amy Denio in Maya Johnson, prišli pa Sue Orfield in Annelise Zamula) ostali trdno pri svoji zabavljaški liniji, ki jo ohranjajo že od leta 1991. Še več, koncert in tudi njihova zadnja cedejka Box (New World Records, 1996) utrjujeta prepričanje, da so med vsemi saksofonskimi kvarteti, ki se ta čas podijo po svetovnih odrih, najneposrednejši, najeksaktnejši, najmesenejši stik z vznemirljivo saksofonsko glasbo. Zakaj?

BTMSQ igrajo direkten jazz, ki ni obremenjen s prevelikim sofisticiranjem - najprej jazz kot zabava, šele nato jazz kot Umetnost. To so pokazali tudi na ljubljanskem koncertu, čeprav seveda ne morem trditi, da ni bilo delov, ko so se le bolj potopili pod površinsko zabavljaštvo. Toda v potapljanju v globine, kjer se jazzovska zabava pentlja z jazzovsko inteligenco oz. Umetnostjo, so BTMSQ precej slabši kot v zabavi. Razen Jessice Lurie ni med ženskami v BTMSQ zdaj nobene prave solistke, pa še Luriejeva je v primerjavi z Amy Denio, ki je pred časom opravljala to nalogo, precej kratke sape. To je bila najbolj izstopajoča negativna stvar na ljubljanskem koncertu. BTMSQ-jevo orožje je skupinska igra, v tej so neprekosljivi: Barbara J. Marino s svojim baritonom odlično jaha bas-ritmično sekcijo, ki jo z druge strani podpira Pam Barger z bobni. Druge BTMSQ-jevke pa na to nadgradijo melodijo, ki je navadno skupinska, a ne unisona, temveč harmonizirana. Dokler počnejo to skupinsko, je vse v najlepšem redu in publika podrhtava z boki sem in tja, ko pa se odločijo za individualne ekshibicije, se občinstvo lahko tudi ohladi, kar se je na koncertu videlo. BTMSQ-jevke so to dovolj hitro zaznale in ostale v K4 pri skupinski igri, nabiti z energijo in enostavnejšimi ritmi, pri bolj direktnem povabilu na žur. Po skoraj sedmih letih obstoja pa je že čas, da BTMSQ razvijejo tudi druge prakse, ki jih ponuja le saksofonska zasedba - neznosno lahkost preklopov med solistično in spremljevalno (skupinsko) vlogo. Z drugimi besedami - BTMSQ-jevke so odlične kot skupina. Naj sedaj razvijajo svojo individualnost. In ko bodo to dosegle, bodo kot skupina lahko postale resnična referenca med saksofonskimi kvarteti.

Rok Jurič