FAITH NO MORE

Hala Tivoli, Ljubljana, 19. 11. 1997

Doba, ki je predvidena za (normalno) dokončanje gimnazije, je bila potrebna tudi bendu Faith No More, da je še enkrat prišel v Ljubljano. Večkratnih govoric o razpadu tega popularnega ameriškega kvinteta v preteklosti ni manjkalo, ampak Faith No More so (čeravno samo na odru) še vedno skupaj. K nam so se vrnili brez kitarista Jima Martina, a vendar bogatejši za dva albuma.

Za predkoncertno atmosfero sta poskrbeli dve domači (pomurski) skupini, orto hardcorovska Odpisani in alter rockerska Psycho-Path. Osebno sem sicer bolj navdušen nad prvimi, v veliki dvorani Hale Tivoli pa so se bolje odrezali "psihopati", ki so imeli (malo) manj zgrešen zvok od Odpisanih. Občinstvo je ostalo (upravičeno) hladno, očitno so vsi čakali na "the real thing". Faith No More se nato pojavijo v lepih (identičnih) oblekah, ki rajši pomenijo pretvezo kohezivnosti kot pa resnično skrb za "image". Z blagim uvodnim inštrumentalom postreže Mike Patton, takoj zatem zbudijo publiko s himno Epic. Dvorana je na nogah, ušesa so naposled odmašena. Zvočne salve Faith No More so polne, močne in dovolj razločne, v živo deluje njihova (neopredeljiva) rockovska združba trdo, enodimenzionalno. K temu v veliki meri pripomore silovit bobnar Mike Bordin, ki je odlična podstava udarni godbi peterice. V program so Faith No More uvrstili v večini komade novejšega datuma (z letošnje plošče Album Of The Year in s prejšnje King For A Day, Fool For A Lifetime), da bi (najbrž) dokazali, da so na staro obdobje z Jimom že čisto pozabili. Žal pa mi nismo. Kot tudi ne bomo tega, da je tokratni nastop trajal pičlo uro in četrt, minil brez večjih nihanj ter predstavil Faith No More v pasivni mehanski vlogi. No more! Ne, še kdaj.

RobSet