TWENTY MILES, DELTA 72, HOVEN DROVEN

K4, Ljubljana, 25. 11. 1997

Trije bendi, trije glasbeni profili, en koncert. Prednost, to je oder, je najprej dobil najmanj številčen, a morda s še najbolj zvenečim imenom - Twenty Miles. Drugače rečeno, brata Bauer. Prav v krvni zvezi je treba iskati bistvo dua Twenty Miles. Tam, kjer se drugi bratje gredo ustanavljanje klasičnih skupin, in tam, kjer se nekrvni bratje gredo ustanavljanje bratovščin, Bauerja ohranjata logistiko pri potrebnem minimumu. Judah je tako ali tako kitarist, ki se je tudi pri The Blues Explosion doslej kdaj pa kdaj oglasil s svojimi mačjimi glasilkami, mlajši brat pa je sedel za bobne, česar sta bila tako ali tako vajena že v zgodnejši mladosti. Toda od tistih nedolžnih časov se je starejši razvil v kompetentnega kitarista, ki se kot član skupine The Blues X čedalje bolj spušča v podeželske kitarske zavoje, Donovan pa se je ustavil pri osnovah, ki po njegovih merilih ne zajemajo niti prehodov, in pri etiki, ki zavrača poudarjeno električno glasbo. No, Donovan morda že ve, kaj Judah želi, ampak prehod je vendarle prehod. Minimalizem je privlačen, še posebej, če je bluesovski v časih, ki so bluesu naklonjeni, in kakopak, če se dogaja na prizorišču pol leta starega rock'n'roll zločina. Na hitro spisane skladbe, že pri samem nastanku skorajda improvizirane, so zagotovile neobremenjen in neobvezujoč potek nastopa, ki je bil predvsem očarljiv zaradi nepretencioznosti in določene nedolžnosti. Končalo se je v drum and harp vinjeti. To, kar njun vrstnik Beck prodaja ali pa je prodajal kot bluesovsko-orgličarske anekdote, je v primerjavi z Judahovim posegom le najstniško razkazovanje. Delta 72 so bili hendikepirani. Zamavčeni. Njihov kitarist in pevec Gregg Foreman si je pri skoku prislužil svež mavec. Škoda za skupino, ki je na svoji prvi evropski turneji in ki se lahko pohvali, da ji je spremno besedilo na drugi veliki plošči napisal nekdanji Beli panter, nekdanji menedžer MC 5, John Sinclair, in škoda za občinstvo. Mavec je le mavec in ožarjeni r'n'b inštrumentali ne morejo povsem zagoreti, če noge ne delajo. Ritem sekcija Brucea Reckahna in Jasona Kourkounisa je sicer delala zanesljivo in Sarah Stolfa že ve, kaj ji je početi za orglami, ampak mlada skupina, ki si šele prizadeva za prepričljivost in zagotavljanje osebnosti, zaradi danih okoliščin ni zmogla preseči ovir, ki so nas med drugim oškodovale tudi za domnevno atrakcijo Greggovih skokov. Škoda za skupino, ki se lahko pohvali, da ji je spremno besedilo na drugi veliki plošči napisal nekdanji Beli panter, nekdanji menedžer MC 5, John Sinclair. Škoda za občinstvo. In vendar, dovolj žgoče, da si jih človek zaželi slišati in videti brez mavca. Hoven Droven. Številna zasedba, a vendar manj karizme kot pri duu Twenty Miles. Je to zato, ker so Švedi, ali zato, ker so se nastopa lotili vse preveč nasmejani. To, jasno, ne bi zmotilo njihovega Motorhead etna pri tem, da se razživi, le če bi bil dejansko švedski Motorhead etno. Hoven Droven najbrž ne bi dobili možnosti, če pred časom The Pogues ne bi dopovedovali, da je treba ceniti Clashe in fuzijo etno godbe ter rock in punk zagona. Ampak karizma je redka dobrina in pri skupini Hoven Droven se ni ustavila. Motor etno je sprva zvenel kot turbo etno, šele kasneje je skupina prišla do groova, vendar ta navzlic vsemu ni omogočil obljubljenega žura. Trije bendi, en koncert in ena neizpolnjena obljuba. Tista o žuru. Konec koncev nič novega v "rock bizu", še posebej, če gre za slovensko prestolnico.

Terens Štader